Page 249 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 249
NENAD H. VITOROVIĆ
smeli takšno dobesedno razlago 23. vrstice in gospodarjevega naročila
služabniku (»Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da
se napolni moja hiša.«) jemati kot normativno, kakor to dela Avguštin,
ki krščanskega cesarja Konstantina (v določenem smislu pa tudi sebe)
očitno prepoznava v vlogi tega poslušnega služabnika.
Preostali izbrani odlomki so podobno »za lase privlečeni«. Drugi po
vrsti pa je vendarle najbolj resen in je tudi ključen: Avguštin se sklicuje
na Pavlovo oslepitev iz 9. poglavja Apostolskih del. Z njo kot zelo nepri-
jetno težavo naj bi Kristus Pavla »nasilno pripravil do tega, da spozna in
sprejme resnico, kajti ne moremo drugače, kot priznati, da je svetloba, ki
jo vidimo, ljudem več vredna kot denar ali kakršna koli posest« (ibid.).
Avguštin pravzaprav trdi, da je Jezus s čudežem oslepitve Savla prisilil, da
se je spreobrnil, in obenem implicira, da je Božji čudež istoveten s prisilo
oblasti. Sklep bi bil – če bi bil veljaven – za Avguštinovo dokazovanje zelo
priročen, saj tudi Pavel začasno oslepi »vražarja« Elíma, ki poskuša Pav-
lovega poslušalca odvrniti od vere (Apd 13). Toda Avguštinov izpeljani
sklep ne drži. Slepota je sicer res zelo neprijetna, toda v obeh primerih
je predvsem znamenje duhovne slepote. V Pavlovem primeru ima še
dodatno funkcijo, saj prispeva k temu, da ga kot znanega preganjalca
kristjanov, vendar zdaj očitno nebogljenega, cerkev v Damasku sploh
lahko sprejme. Toda tisto, kar je pri Avguštinovem argumentiranju naj-
bolj vprašljivo, je seveda to, da Božji čudež uporablja za podlago prisile
s strani oblasti, tj. človeške sile.
V novozaveznih tekstih nasprotno beremo, da se Božje kraljestvo
prek apostolov vzpostavlja z učenjem (Mt 28,18−20) in z močjo/mani-
festacijo Duha (Apd 1,6−8; Rim 14,17; 1 Kor 4,20), pogosto kar izrecno
s čudeži (Rim 15,18−19; 1 Kor 2,1−5; 2 Kor 12,12; Gal 3,5; Heb 2,3−4).
To je isti obrazec, kot ga je začrtal Jezus, kot beremo v Evangelijih, kjer
Jezus oznanja Božje kraljestvo z besedo (učenjem) in s čudeži. Moč
Duha seveda niso nujno takšni vidni čudeži. Jezusova obljuba učen-
cem, da bodo opravljali še večja dela, kakor jih je on (Jn 12,14), se je
pravzaprav izpolnila že na binkoštni dan, saj v Apostolskih delih bere-
tudi celovita podobnost med osebnim značajem hišnega gospodarja (ki si prizadeva
za povrnitev lastnega ugleda tudi z na silo napolnjeno hišo) in osebnim značajem
Boga, ter med človeškim in Božjim srdom.
247
smeli takšno dobesedno razlago 23. vrstice in gospodarjevega naročila
služabniku (»Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da
se napolni moja hiša.«) jemati kot normativno, kakor to dela Avguštin,
ki krščanskega cesarja Konstantina (v določenem smislu pa tudi sebe)
očitno prepoznava v vlogi tega poslušnega služabnika.
Preostali izbrani odlomki so podobno »za lase privlečeni«. Drugi po
vrsti pa je vendarle najbolj resen in je tudi ključen: Avguštin se sklicuje
na Pavlovo oslepitev iz 9. poglavja Apostolskih del. Z njo kot zelo nepri-
jetno težavo naj bi Kristus Pavla »nasilno pripravil do tega, da spozna in
sprejme resnico, kajti ne moremo drugače, kot priznati, da je svetloba, ki
jo vidimo, ljudem več vredna kot denar ali kakršna koli posest« (ibid.).
Avguštin pravzaprav trdi, da je Jezus s čudežem oslepitve Savla prisilil, da
se je spreobrnil, in obenem implicira, da je Božji čudež istoveten s prisilo
oblasti. Sklep bi bil – če bi bil veljaven – za Avguštinovo dokazovanje zelo
priročen, saj tudi Pavel začasno oslepi »vražarja« Elíma, ki poskuša Pav-
lovega poslušalca odvrniti od vere (Apd 13). Toda Avguštinov izpeljani
sklep ne drži. Slepota je sicer res zelo neprijetna, toda v obeh primerih
je predvsem znamenje duhovne slepote. V Pavlovem primeru ima še
dodatno funkcijo, saj prispeva k temu, da ga kot znanega preganjalca
kristjanov, vendar zdaj očitno nebogljenega, cerkev v Damasku sploh
lahko sprejme. Toda tisto, kar je pri Avguštinovem argumentiranju naj-
bolj vprašljivo, je seveda to, da Božji čudež uporablja za podlago prisile
s strani oblasti, tj. človeške sile.
V novozaveznih tekstih nasprotno beremo, da se Božje kraljestvo
prek apostolov vzpostavlja z učenjem (Mt 28,18−20) in z močjo/mani-
festacijo Duha (Apd 1,6−8; Rim 14,17; 1 Kor 4,20), pogosto kar izrecno
s čudeži (Rim 15,18−19; 1 Kor 2,1−5; 2 Kor 12,12; Gal 3,5; Heb 2,3−4).
To je isti obrazec, kot ga je začrtal Jezus, kot beremo v Evangelijih, kjer
Jezus oznanja Božje kraljestvo z besedo (učenjem) in s čudeži. Moč
Duha seveda niso nujno takšni vidni čudeži. Jezusova obljuba učen-
cem, da bodo opravljali še večja dela, kakor jih je on (Jn 12,14), se je
pravzaprav izpolnila že na binkoštni dan, saj v Apostolskih delih bere-
tudi celovita podobnost med osebnim značajem hišnega gospodarja (ki si prizadeva
za povrnitev lastnega ugleda tudi z na silo napolnjeno hišo) in osebnim značajem
Boga, ter med človeškim in Božjim srdom.
247
