Page 247 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 247
NENAD H. VITOROVIĆ
Avguštin se je večinskim težnjam vdal razmeroma pozno, dolgo pa jim
je nasprotoval; 3. pri tem se je, kot bomo videli, zavzemal za to, da svetna
oblast krivovercem »greni« življenje, ni pa dopuščal, da bi jim življenje
odvzela. Do konca svojega življenja je nasprotoval usmrtitvam. Kolikor
vendarle lahko velja za »očeta inkvizicije«, je to torej mogoče zgolj v
smislu, da je pomagal razviti upravičevanje pokroviteljske drže cerkve-
ne hierarhije in v smislu, da so prav njegovi argumenti v zvezi s tem na
Zahodu bili tako zelo vplivni.
Avguštin je svoje argumente v prid pregonu krivovercev razvil šele
sredi dolgoletnega spora z donatisti, najzgodnejša formulacija je ohranje-
na v t. i. Pismu 93, ki ga je pisal okoli leta 407 v odgovor Vincenciju, škofu
skupnosti, ki se je že bila odcepila od donatistov. Ta je namreč izrazil
resne pomisleke v zvezi s preganjanjem donatistov, ki jih je na prošnjo
večinske struje (za Avguština vesoljna cerkev) izvajala cesarska oblast.
Hitro lahko ugotovimo, da Avguštin v pismu ves čas enači »krivičnike«
in svoje nesomišljenike, kot da bi šlo za nekakšno samoumevnost. Pri
tem opozarja, da preganjanje krivičnikov ni enako preganjanju pravič-
nih. Predvsem pa opravičuje uporabo prisile, in sicer z ljubeznijo, pri
čemer citira Sveto pismo (Prg 27,6), češ, boljše so rane, ki ti jih zadaja
prijatelj, kakor hinavski poljubi sovražnika. Nato kvazianalogno sklepa:
zato je ljubezen, združena z ostrino, boljša kakor hinavščina, združena s
popustljivostjo. Kar pa mu spet pomeni, da je ljudi treba v njihovo dobro
prisiliti. To naj bi zahtevala ravno ljubezen. In navaja večje število staro-
zaveznih primerov, ki podpirajo njegovo osrednje stališče, da namreč Bog
ravno s silo in prisilo ter ustrahovanjem izkazuje svojo skrb in ljubezen.
Pri tem poudarja, da je veliko takih, ki na primer priznavajo, da je to, kar
slišijo od pravovernih škofov, čista resnica, toda zaradi zvestobe do svojih
očakov vseeno omahujejo. Spet drugi naj bi se pravzaprav tudi radi pri
družili enotni cerkvi, vendar se bojijo preganjanj sovražnikov krščanstva.
Teh njihovih šibkosti, pravi Avguštin, pa ne bi smeli imeti za brezupne,
ampak bi take šibke ljudi morali podpreti, dokler ne dobijo več moči:
»Zakaj takšnih ne bi stresli z zdravilnim zakonom, ki jim prinaša
neprijetnosti v posvetnih rečeh, da bi se morda predramili iz letargič-
nega spanja in se prebudili v odrešenje, ki je v enotnosti Cerkve? […]
Kajti ustrahovanje samo po sebi, brez poučevanja, bi bilo lahko videti
245
Avguštin se je večinskim težnjam vdal razmeroma pozno, dolgo pa jim
je nasprotoval; 3. pri tem se je, kot bomo videli, zavzemal za to, da svetna
oblast krivovercem »greni« življenje, ni pa dopuščal, da bi jim življenje
odvzela. Do konca svojega življenja je nasprotoval usmrtitvam. Kolikor
vendarle lahko velja za »očeta inkvizicije«, je to torej mogoče zgolj v
smislu, da je pomagal razviti upravičevanje pokroviteljske drže cerkve-
ne hierarhije in v smislu, da so prav njegovi argumenti v zvezi s tem na
Zahodu bili tako zelo vplivni.
Avguštin je svoje argumente v prid pregonu krivovercev razvil šele
sredi dolgoletnega spora z donatisti, najzgodnejša formulacija je ohranje-
na v t. i. Pismu 93, ki ga je pisal okoli leta 407 v odgovor Vincenciju, škofu
skupnosti, ki se je že bila odcepila od donatistov. Ta je namreč izrazil
resne pomisleke v zvezi s preganjanjem donatistov, ki jih je na prošnjo
večinske struje (za Avguština vesoljna cerkev) izvajala cesarska oblast.
Hitro lahko ugotovimo, da Avguštin v pismu ves čas enači »krivičnike«
in svoje nesomišljenike, kot da bi šlo za nekakšno samoumevnost. Pri
tem opozarja, da preganjanje krivičnikov ni enako preganjanju pravič-
nih. Predvsem pa opravičuje uporabo prisile, in sicer z ljubeznijo, pri
čemer citira Sveto pismo (Prg 27,6), češ, boljše so rane, ki ti jih zadaja
prijatelj, kakor hinavski poljubi sovražnika. Nato kvazianalogno sklepa:
zato je ljubezen, združena z ostrino, boljša kakor hinavščina, združena s
popustljivostjo. Kar pa mu spet pomeni, da je ljudi treba v njihovo dobro
prisiliti. To naj bi zahtevala ravno ljubezen. In navaja večje število staro-
zaveznih primerov, ki podpirajo njegovo osrednje stališče, da namreč Bog
ravno s silo in prisilo ter ustrahovanjem izkazuje svojo skrb in ljubezen.
Pri tem poudarja, da je veliko takih, ki na primer priznavajo, da je to, kar
slišijo od pravovernih škofov, čista resnica, toda zaradi zvestobe do svojih
očakov vseeno omahujejo. Spet drugi naj bi se pravzaprav tudi radi pri
družili enotni cerkvi, vendar se bojijo preganjanj sovražnikov krščanstva.
Teh njihovih šibkosti, pravi Avguštin, pa ne bi smeli imeti za brezupne,
ampak bi take šibke ljudi morali podpreti, dokler ne dobijo več moči:
»Zakaj takšnih ne bi stresli z zdravilnim zakonom, ki jim prinaša
neprijetnosti v posvetnih rečeh, da bi se morda predramili iz letargič-
nega spanja in se prebudili v odrešenje, ki je v enotnosti Cerkve? […]
Kajti ustrahovanje samo po sebi, brez poučevanja, bi bilo lahko videti
245
