Page 245 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 245
NENAD H. VITOROVIĆ
med seboj povezana momenta. Prvi je ta, ki ga poudarja Edmund Weber,
da je namreč Luthrovim teološko utemeljenim zahtevam inherenten
potencial, ki je od Luthra kot voditelja neodvisen: »Ko se torej oblastni-
kom zazdi razumno – ker ustreza potrebam njihovih podložnikov – da
demonopolizirajo javno izvajanje religije, kar so v Luthrovem času in
na njegovo nejevoljo očitno že počeli v primeru judov, on takšnemu
ravnanju pravzaprav ne more ugovarjati.« (Weber, 1997: 11 isl.)
Drugi pomembni moment je ta, da so imeli vodilni reformatorji
neštete svetopisemske oziroma teološke argumente za svobodo vesti in
omejitev svetne oblasti, ki naj bi edina smela uporabljati prisilo, obenem
pa navajajo zelo malo takšnih argumentov, s katerimi bi lahko podprli
svoje zahteve, da naj oblasti preganjajo domnevne »bogokletnike«. Če to
ilustriramo na konkretnem primeru: Luther se npr. v Razlagi 82. Psalma
(1530) sklicuje na kombinacijo 1. starozaveznega citata, ki zapoveduje
usmrtitev bogokletnika (3 Mz 24,15–16), 2. zgleda »cerkvenih očetov«
na nicejskem koncilu, ki z arijanci 12 niso več hoteli disputirati, ampak
so jih prekleli, ter 3. Pavlovih nasvetov Titu in Timoteju: Tit 3,10 in
1 Tim 6, 21–22, kjer Pavel svoja sodelavca svari pred tem, da bi nadalje
vala diskusije s tistimi, ki trmasto vztrajajo pri svojem (Luther, 1530/1913:
208–209). To pa so sami disparatni elementi, iz katerih se ne da izpeljati
prepričljivega argumenta, da bi (krščanska) svetna oblast morala »bo-
gokletnike« kaznovati, kakor bo pozneje eksplicitno zahteval:
»Kajti to, da kdo pri sebi ne veruje iz nemarnosti in zasebno, je nekaj,
kar moramo vsakomur prepustiti njegovi vesti. Ampak to, da bi kdo tako
nevero javno – v cerkvah, nam pred nosom, očmi in ušesi – nebrzdano
hvalil kot pravo, da bi jo pel, poučeval, jo branil in bi pravo vero klevetal
in preklinjal in tako druge pritegnil k sebi, naše pa oviral – to je nekaj
povsem drugega.« (Luther, 1543/1920: 531 isl.)
Podobno na primer tudi Calvin: potem, ko je temeljito omejil svetno ob-
last, čisto na koncu svojih Temeljev krščanske vere bolj ali manj zgolj prepro
sto zatrjuje, kaj naj bi spadalo med najpomembnejše naloge svetne oblasti:
da takšnega razlikovanja ni premogel in da je ženevska cerkev ostala ujeta v inkvizicijo
(Köhler, 1901: 39).
12 Tako imenovani po aleksandrijskem škofu Ariju (3.–4. stol.). Zanikali so, da bi bil
Jezus Bog v pravem pomenu besede.
243
med seboj povezana momenta. Prvi je ta, ki ga poudarja Edmund Weber,
da je namreč Luthrovim teološko utemeljenim zahtevam inherenten
potencial, ki je od Luthra kot voditelja neodvisen: »Ko se torej oblastni-
kom zazdi razumno – ker ustreza potrebam njihovih podložnikov – da
demonopolizirajo javno izvajanje religije, kar so v Luthrovem času in
na njegovo nejevoljo očitno že počeli v primeru judov, on takšnemu
ravnanju pravzaprav ne more ugovarjati.« (Weber, 1997: 11 isl.)
Drugi pomembni moment je ta, da so imeli vodilni reformatorji
neštete svetopisemske oziroma teološke argumente za svobodo vesti in
omejitev svetne oblasti, ki naj bi edina smela uporabljati prisilo, obenem
pa navajajo zelo malo takšnih argumentov, s katerimi bi lahko podprli
svoje zahteve, da naj oblasti preganjajo domnevne »bogokletnike«. Če to
ilustriramo na konkretnem primeru: Luther se npr. v Razlagi 82. Psalma
(1530) sklicuje na kombinacijo 1. starozaveznega citata, ki zapoveduje
usmrtitev bogokletnika (3 Mz 24,15–16), 2. zgleda »cerkvenih očetov«
na nicejskem koncilu, ki z arijanci 12 niso več hoteli disputirati, ampak
so jih prekleli, ter 3. Pavlovih nasvetov Titu in Timoteju: Tit 3,10 in
1 Tim 6, 21–22, kjer Pavel svoja sodelavca svari pred tem, da bi nadalje
vala diskusije s tistimi, ki trmasto vztrajajo pri svojem (Luther, 1530/1913:
208–209). To pa so sami disparatni elementi, iz katerih se ne da izpeljati
prepričljivega argumenta, da bi (krščanska) svetna oblast morala »bo-
gokletnike« kaznovati, kakor bo pozneje eksplicitno zahteval:
»Kajti to, da kdo pri sebi ne veruje iz nemarnosti in zasebno, je nekaj,
kar moramo vsakomur prepustiti njegovi vesti. Ampak to, da bi kdo tako
nevero javno – v cerkvah, nam pred nosom, očmi in ušesi – nebrzdano
hvalil kot pravo, da bi jo pel, poučeval, jo branil in bi pravo vero klevetal
in preklinjal in tako druge pritegnil k sebi, naše pa oviral – to je nekaj
povsem drugega.« (Luther, 1543/1920: 531 isl.)
Podobno na primer tudi Calvin: potem, ko je temeljito omejil svetno ob-
last, čisto na koncu svojih Temeljev krščanske vere bolj ali manj zgolj prepro
sto zatrjuje, kaj naj bi spadalo med najpomembnejše naloge svetne oblasti:
da takšnega razlikovanja ni premogel in da je ženevska cerkev ostala ujeta v inkvizicijo
(Köhler, 1901: 39).
12 Tako imenovani po aleksandrijskem škofu Ariju (3.–4. stol.). Zanikali so, da bi bil
Jezus Bog v pravem pomenu besede.
243
