Page 244 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 244
ŠTUDIJSKI VEČERI
sicer neugoden in še daleč od pridobitev Westfalskega miru, pa vendar:
kompromis!), ker so že sledili Luthrovemu načelu, ne pa diktatu Gregorja
VII. (Weber, 1997: 11 isl.). Novo je predvsem to, poudarja Weber, da
so svobodo verovanja in neverovanja zdaj dobili vsi, ne pa samo kaka
manjšinska skupina, poganska, judovska ali muslimanska skupnost. Teh
namreč Cerkev tudi prej praviloma ni silila, da bi se dali krstiti, in zato
so bili »drugoverci«, ne pa krivoverci. Interpretacija, po kateri je Luther
svetni oblasti omogočil, da se emancipira od cerkve, za Webra zaide
mimo bistva: Luther je ljudi dokončno osvobodil od nadzora svetnih
oblasti nad njihovim verovanjem (Weber, 1997: 10).
Sprva je bilo torej videti, da bo za reformatorje pregon krivovercev, ki
ga opravljajo svetne oblasti, upravičen le, kadar gre za versko motivirane
(oborožene) upornike. Toda tako med švicarskimi kakor med luteranski-
mi protestanti so se večale zahteve po večji enotnosti in slednjič je tudi
Luther z vpeljavo razlikovanja med herezijo ter blasfemijo od svetnih
oblasti vendarle spet zahteval, da preganjajo krivoverce, kolikor ti niso
»zgolj krivoverci« (schlecht allein ketzer), temveč tudi »bogokletniki«
(offentliche lesterer) (Luther, 1530/1913: 208).10 Razlika med kategorijama
heretikov in bogokletnikov je bila seveda dokaj arbitrarna, zajemala je
javno izpovedovanje oziroma zagovarjanje večjih odstopanj od splošnih
veroizpovedi (Nicejske, Atanazijeve itn.). Oblasti naj bogokletnikov sicer
ne bi več kaznovale zavoljo Cerkve, temveč zaradi javnega reda in miru
(Köhler, 1901: 36). Med bogokletniki pa so se znašli tako anabaptisti
kakor tudi dosedanji drugoverci, namreč izpovedujoči muslimani in
judje, kolikor bi poskušali prepričevati kristjane, da se motijo (Luther,
1530/1913: 208). Ali so takšno dosledno razlikovanje med krivoverstvom
in blasfemijo premogle tudi švicarsko reformirane »magistratske« ute-
meljitve ali ne, za nas ta hip ni pomembno.11 Pomembna sta zlasti dva
10 Luther je vsaj do leta 1528 dosledno nasprotoval usmrtitvam vseh, ki niso (oboroženi)
uporniki, svetni oblasti je dopuščal le izgon npr. anabaptistov. Njegovo stališče se pod
vplivom Melanchthona in drugih radikalizira v letih 1529–1531. Prim: GAMEO,
geslo Luther, Martin. Dostopno prek: http://gameo.org/index.php?title=Luther,_Mar-
tin_(1483-1546) (23. 7. 2015).
11 Züriške oblasti so s pregonom anabaptistov začele od trenutka, ko so se ti (s stališča
mestnih oblasti in Zwinglija »ponovno«) krstili, ne še v času promocije ideje krsta
odraslih. Po drugi strani pa številni avtorji od Köhlerja do danes zlasti Calvinu očitajo,
242
sicer neugoden in še daleč od pridobitev Westfalskega miru, pa vendar:
kompromis!), ker so že sledili Luthrovemu načelu, ne pa diktatu Gregorja
VII. (Weber, 1997: 11 isl.). Novo je predvsem to, poudarja Weber, da
so svobodo verovanja in neverovanja zdaj dobili vsi, ne pa samo kaka
manjšinska skupina, poganska, judovska ali muslimanska skupnost. Teh
namreč Cerkev tudi prej praviloma ni silila, da bi se dali krstiti, in zato
so bili »drugoverci«, ne pa krivoverci. Interpretacija, po kateri je Luther
svetni oblasti omogočil, da se emancipira od cerkve, za Webra zaide
mimo bistva: Luther je ljudi dokončno osvobodil od nadzora svetnih
oblasti nad njihovim verovanjem (Weber, 1997: 10).
Sprva je bilo torej videti, da bo za reformatorje pregon krivovercev, ki
ga opravljajo svetne oblasti, upravičen le, kadar gre za versko motivirane
(oborožene) upornike. Toda tako med švicarskimi kakor med luteranski-
mi protestanti so se večale zahteve po večji enotnosti in slednjič je tudi
Luther z vpeljavo razlikovanja med herezijo ter blasfemijo od svetnih
oblasti vendarle spet zahteval, da preganjajo krivoverce, kolikor ti niso
»zgolj krivoverci« (schlecht allein ketzer), temveč tudi »bogokletniki«
(offentliche lesterer) (Luther, 1530/1913: 208).10 Razlika med kategorijama
heretikov in bogokletnikov je bila seveda dokaj arbitrarna, zajemala je
javno izpovedovanje oziroma zagovarjanje večjih odstopanj od splošnih
veroizpovedi (Nicejske, Atanazijeve itn.). Oblasti naj bogokletnikov sicer
ne bi več kaznovale zavoljo Cerkve, temveč zaradi javnega reda in miru
(Köhler, 1901: 36). Med bogokletniki pa so se znašli tako anabaptisti
kakor tudi dosedanji drugoverci, namreč izpovedujoči muslimani in
judje, kolikor bi poskušali prepričevati kristjane, da se motijo (Luther,
1530/1913: 208). Ali so takšno dosledno razlikovanje med krivoverstvom
in blasfemijo premogle tudi švicarsko reformirane »magistratske« ute-
meljitve ali ne, za nas ta hip ni pomembno.11 Pomembna sta zlasti dva
10 Luther je vsaj do leta 1528 dosledno nasprotoval usmrtitvam vseh, ki niso (oboroženi)
uporniki, svetni oblasti je dopuščal le izgon npr. anabaptistov. Njegovo stališče se pod
vplivom Melanchthona in drugih radikalizira v letih 1529–1531. Prim: GAMEO,
geslo Luther, Martin. Dostopno prek: http://gameo.org/index.php?title=Luther,_Mar-
tin_(1483-1546) (23. 7. 2015).
11 Züriške oblasti so s pregonom anabaptistov začele od trenutka, ko so se ti (s stališča
mestnih oblasti in Zwinglija »ponovno«) krstili, ne še v času promocije ideje krsta
odraslih. Po drugi strani pa številni avtorji od Köhlerja do danes zlasti Calvinu očitajo,
242
