Page 246 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 246
ŠTUDIJSKI VEČERI
»Ta namreč ne skrbi le za to, da lahko ljudje dihajo, jejo, pijejo, da
so na toplem, čeprav [njena skrb] vsekakor zajema vse te dejavnosti s
tem, ko omogoča skupno življenje. Ne skrbi, ponavljam, le za to, temveč
tudi, da se med ljudstvom ne pojavlja in ne širi nikakršno malikovanje,
nikakršno bogokletje, nikakršno klevetanje proti Božji resnici in drugi
napadi na vero.« (Calvin, 1559/1960: 1488)13 Šele nato v seznamu sledijo
naloge, kot so vzdrževanje javnega miru, zagotavljanje varnosti in nedo-
takljivosti osebne lastnine ljudi, brezgrajnega občevanja med ljudmi kot
tudi skrb za ohranjanje poštenosti in skromnosti med ljudmi (ibid.). Na-
loga svetne oblasti naj bi bila dvojna. Zagotavljala naj bi »manifestiranje
javne vere med kristjani in vzdrževanje človečnosti med ljudmi« (ibid.).
Toda težko se je znebiti občutka, da je mandat, ki ga svetni oblasti od-
kažejo novozavezni teksti, bistveno skromnejši, in sicer ravno v primeru
»manifestiranja javne vere« (glej npr. Rim 12,21–13,10 in 1 Pt 2,11–25
kot najbolj eksplicitni opredelitvi). Videti je namreč, da njihovi avtorji
računajo z mešano družbo kristjanov in nekristjanov ter s tem, da je
oblast vsekakor lahko poganska, torej nujno tudi sama »malikovalska«.
Kljub temu ima poslanstvo, da skrbi za pravičnost.
3
Nekakšno podlago za to še vedno pokroviteljsko razsežnost svojega
razumevanja svetne oblasti so tako Luther kakor tudi Zwingli, Calvin in
drugi reformatorji vendarle morali imeti, zato si bomo na kratko ogledali
nekaj Avguštinovih argumentov, ki so nastali med sporom z donatisti,
in za katere lahko sklepamo, da so glavni vir ideje o regulaciji »javnega
manifestiranja vere«, saj je bil Avguštin zaradi jasnega poudarka na Božji
milosti vsem protestantskim reformatorjem velik zgled. Avguštinu v
bran pa je treba poudariti vsaj tri dejstva: 1. kooptiranje svetne oblasti v
konfliktni situaciji s konkurenčno obliko krščanstva ni bila Avguštinova
ideja. Cesarja Konstantina so prvi poskušali pridobiti na svojo stran prav
donatistični škofje; 2. tudi med »katoliškimi« škofi so drugi prednjačili,
13 Institutio 4. 20. 3.
244
»Ta namreč ne skrbi le za to, da lahko ljudje dihajo, jejo, pijejo, da
so na toplem, čeprav [njena skrb] vsekakor zajema vse te dejavnosti s
tem, ko omogoča skupno življenje. Ne skrbi, ponavljam, le za to, temveč
tudi, da se med ljudstvom ne pojavlja in ne širi nikakršno malikovanje,
nikakršno bogokletje, nikakršno klevetanje proti Božji resnici in drugi
napadi na vero.« (Calvin, 1559/1960: 1488)13 Šele nato v seznamu sledijo
naloge, kot so vzdrževanje javnega miru, zagotavljanje varnosti in nedo-
takljivosti osebne lastnine ljudi, brezgrajnega občevanja med ljudmi kot
tudi skrb za ohranjanje poštenosti in skromnosti med ljudmi (ibid.). Na-
loga svetne oblasti naj bi bila dvojna. Zagotavljala naj bi »manifestiranje
javne vere med kristjani in vzdrževanje človečnosti med ljudmi« (ibid.).
Toda težko se je znebiti občutka, da je mandat, ki ga svetni oblasti od-
kažejo novozavezni teksti, bistveno skromnejši, in sicer ravno v primeru
»manifestiranja javne vere« (glej npr. Rim 12,21–13,10 in 1 Pt 2,11–25
kot najbolj eksplicitni opredelitvi). Videti je namreč, da njihovi avtorji
računajo z mešano družbo kristjanov in nekristjanov ter s tem, da je
oblast vsekakor lahko poganska, torej nujno tudi sama »malikovalska«.
Kljub temu ima poslanstvo, da skrbi za pravičnost.
3
Nekakšno podlago za to še vedno pokroviteljsko razsežnost svojega
razumevanja svetne oblasti so tako Luther kakor tudi Zwingli, Calvin in
drugi reformatorji vendarle morali imeti, zato si bomo na kratko ogledali
nekaj Avguštinovih argumentov, ki so nastali med sporom z donatisti,
in za katere lahko sklepamo, da so glavni vir ideje o regulaciji »javnega
manifestiranja vere«, saj je bil Avguštin zaradi jasnega poudarka na Božji
milosti vsem protestantskim reformatorjem velik zgled. Avguštinu v
bran pa je treba poudariti vsaj tri dejstva: 1. kooptiranje svetne oblasti v
konfliktni situaciji s konkurenčno obliko krščanstva ni bila Avguštinova
ideja. Cesarja Konstantina so prvi poskušali pridobiti na svojo stran prav
donatistični škofje; 2. tudi med »katoliškimi« škofi so drugi prednjačili,
13 Institutio 4. 20. 3.
244
