Page 248 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 248
ŠTUDIJSKI VEČERI
kot oblika neopravičljive tiranije. Če pa bi se jih samo poučevalo, in ne
tudi ustrahovalo, bi jih bilo težje prepričati, da naj sprejmejo pot rešitve.
[…] Toda: če se zdrav nauk doda sredstvom, ki zbujajo zdravilen strah
– tako, da ne samo luč resnice odžene temo zmote, temveč da tudi sila
strahu istočasno razbije okove maligne navade – nas, kot sem dejal,
razveseli odrešenje mnogih, ki skupaj z nami blagoslavljajo Boga in se
mu zahvaljujejo za to, da je s takšno izpolnitvijo svoje zaveze, s katero je
obljubil, da bodo kralji zemlje služili Kristusu, ozdravil bolne in šibkim
povrnil zdravje.« (Avguštin, 1886/2005: 383 isl.)
To je jedro Avguštinovega argumenta. Podkrepiti ga poskuša na pod-
lagi starozaveznih in novozaveznih odlomkov. S prvimi je dozdevno še
kar uspešen, toda z novozaveznimi je očitno neprepričljiv. Najprej se
sklicuje na Jezusovo priliko iz 14. poglavja Evangelija po Luku o hišnem
gospodarju, ki je prirejal veliko večerjo. Fabula prilike je, da se pova-
bljenci izkažejo za tako zelo nevredne povabila, da bo gospodar svojo
hišo raje zapolnil z ljudmi, ki jih bo njegov služabnik na silo zvlekel s
cest in ulic, kakor da bi dovolil, da bi kdo izmed povabljenih, ki so ga
razjezili, vendarle okusil njegovo večerjo. Avguštin to razlaga kot na-
poved, da bo Bog tiste, ki jim je bila rešitev obljubljena (judje), zavrgel,
namesto njih pa pogane prisilil k rešitvi. Kaj naj k temu rečemo? Hišni
gospodar je seveda res prispodoba za Boga, toda zato ga še ne kaže v
celoti istovetiti z Bogom, mimo glavne poante prilike.14 Še manj pa bi
14 Poanta Jezusove prilike je, da se je, kakor ta hišni gospodar, tudi Bog razsrdil nad
tistimi, ki jih je poklical, a jim za to ni mar, s čimer Jezus meri še posebej na tedanje
verske voditelje. Namesto njih bo sprejel tiste, ki jih imajo oni za nevredne ali celo
za »pse« (navadne ribiče, cestninarje in druge grešnike ter celo nejude, pogane). Ta
poanta je podana slikovito, kot analogija med (izkustveno dovolj znanim) človeškim
srdom lika »hišnega gospodarja« in Božjim srdom resničnega Gospodarja zemlje
in nebes. Sama »slikovitost« pa seveda ni nujno v celoti prenosljiva z lika hišnega
gospodarja na Boga. Če namreč izjavo hišnega gospodarja v Lk 14,23–24 (»Pojdi na
pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša. Kajti povem
vam: Nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje«) beremo, kot
je podana, na koncu vseh izgovorov, s katerimi v zadnjem hipu postrežejo povabljenci
(Lk 14,17–22), je precej jasno, da gre za erupcijo jeze, ki bi jo v bolj sodobnem in pogo-
vornem slogu lahko slovenili tudi takole: »Prmejduš, da ne bodo nikoli več prestopili
praga moje hiše! Ti pa pojdi ven in mi na silo privleci sem kogar koli najdeš, da bo le
hiša polna!« Toda iz takšne slikovite erupcije (človeške) jeze so prenosljivi kvečjemu
določeni elementi (npr.: aktualni verski voditelji so zavrženi; »hiša« bo polna), ne pa
246
kot oblika neopravičljive tiranije. Če pa bi se jih samo poučevalo, in ne
tudi ustrahovalo, bi jih bilo težje prepričati, da naj sprejmejo pot rešitve.
[…] Toda: če se zdrav nauk doda sredstvom, ki zbujajo zdravilen strah
– tako, da ne samo luč resnice odžene temo zmote, temveč da tudi sila
strahu istočasno razbije okove maligne navade – nas, kot sem dejal,
razveseli odrešenje mnogih, ki skupaj z nami blagoslavljajo Boga in se
mu zahvaljujejo za to, da je s takšno izpolnitvijo svoje zaveze, s katero je
obljubil, da bodo kralji zemlje služili Kristusu, ozdravil bolne in šibkim
povrnil zdravje.« (Avguštin, 1886/2005: 383 isl.)
To je jedro Avguštinovega argumenta. Podkrepiti ga poskuša na pod-
lagi starozaveznih in novozaveznih odlomkov. S prvimi je dozdevno še
kar uspešen, toda z novozaveznimi je očitno neprepričljiv. Najprej se
sklicuje na Jezusovo priliko iz 14. poglavja Evangelija po Luku o hišnem
gospodarju, ki je prirejal veliko večerjo. Fabula prilike je, da se pova-
bljenci izkažejo za tako zelo nevredne povabila, da bo gospodar svojo
hišo raje zapolnil z ljudmi, ki jih bo njegov služabnik na silo zvlekel s
cest in ulic, kakor da bi dovolil, da bi kdo izmed povabljenih, ki so ga
razjezili, vendarle okusil njegovo večerjo. Avguštin to razlaga kot na-
poved, da bo Bog tiste, ki jim je bila rešitev obljubljena (judje), zavrgel,
namesto njih pa pogane prisilil k rešitvi. Kaj naj k temu rečemo? Hišni
gospodar je seveda res prispodoba za Boga, toda zato ga še ne kaže v
celoti istovetiti z Bogom, mimo glavne poante prilike.14 Še manj pa bi
14 Poanta Jezusove prilike je, da se je, kakor ta hišni gospodar, tudi Bog razsrdil nad
tistimi, ki jih je poklical, a jim za to ni mar, s čimer Jezus meri še posebej na tedanje
verske voditelje. Namesto njih bo sprejel tiste, ki jih imajo oni za nevredne ali celo
za »pse« (navadne ribiče, cestninarje in druge grešnike ter celo nejude, pogane). Ta
poanta je podana slikovito, kot analogija med (izkustveno dovolj znanim) človeškim
srdom lika »hišnega gospodarja« in Božjim srdom resničnega Gospodarja zemlje
in nebes. Sama »slikovitost« pa seveda ni nujno v celoti prenosljiva z lika hišnega
gospodarja na Boga. Če namreč izjavo hišnega gospodarja v Lk 14,23–24 (»Pojdi na
pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša. Kajti povem
vam: Nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje«) beremo, kot
je podana, na koncu vseh izgovorov, s katerimi v zadnjem hipu postrežejo povabljenci
(Lk 14,17–22), je precej jasno, da gre za erupcijo jeze, ki bi jo v bolj sodobnem in pogo-
vornem slogu lahko slovenili tudi takole: »Prmejduš, da ne bodo nikoli več prestopili
praga moje hiše! Ti pa pojdi ven in mi na silo privleci sem kogar koli najdeš, da bo le
hiša polna!« Toda iz takšne slikovite erupcije (človeške) jeze so prenosljivi kvečjemu
določeni elementi (npr.: aktualni verski voditelji so zavrženi; »hiša« bo polna), ne pa
246
