Page 251 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 251
NENAD H. VITOROVIĆ
Temeljni krščanski poziv/klic vsem ljudem je namreč sledenje Kri-
žanemu. Ta je bil najprej dan neposrednim Jezusovim spremljevalcem
(Jn 12,24−26), nato ponovljen v pismih vsem kristjanom:
»Kristusova ljubezen nas stiska, saj smo presodili takole: eden je umrl
za vse in zato so umrli vsi. Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne
bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in bil obujen. Zato
odslej nikogar več ne poznamo po mesu. Čeprav smo Kristusa poznali
po mesu, ga zdaj ne poznamo več tako. Če je torej kdo v Kristusu, je nova
stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. Vse je od Boga, ki nas
je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave, namreč to,
da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni
zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. Zavoljo
Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas
prosimo, spravite se z Bogom.« (2 Kor 5,14−20)
To je bistvo tega, k čemur so poklicani kristjani in k čemur naj bi
kristjani klicali tudi vse druge ljudi. Svetne oblasti pa – tudi če bi bile
povsem krščanske, v smislu, da bi jih tvorili izključno kristjani – bi se
morale samoomejevati na mandat, ki jim je dan.15 Politične implikacije
so jasne: krščanstvo s sredstvi prisile in »regulacije« lahko sicer doseže
neke partikularne cilje, ampak prav s tem zgreši celoto svojega temeljnega
poziva, saj je Bog v svetu krščanstvo vzpostavil ravno kot redefinicijo vse-
ga dosedanjega in »predokus« alternative (cerkev kot prostor vznikanja
vsaj začasnih »osvobojenih ozemelj«) znotraj družbenih struktur oblasti
in odnosov gospostva. Tem Jezus postavlja zgled in mejo, tudi tako, da
naznanja njihov konec (Kol 2,15), ko kristjani oznanjajo njegovo smrt,
dokler ne pride (1 Kor 11,26).
15 Tj. na dejanski mandat svetne oblasti, ki je nepristranska skrb za pravičnost in dobrobit
vseh. Prim. tudi: Črnivec, 2014: 218, o »kenotični politiki«.
249
Temeljni krščanski poziv/klic vsem ljudem je namreč sledenje Kri-
žanemu. Ta je bil najprej dan neposrednim Jezusovim spremljevalcem
(Jn 12,24−26), nato ponovljen v pismih vsem kristjanom:
»Kristusova ljubezen nas stiska, saj smo presodili takole: eden je umrl
za vse in zato so umrli vsi. Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne
bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in bil obujen. Zato
odslej nikogar več ne poznamo po mesu. Čeprav smo Kristusa poznali
po mesu, ga zdaj ne poznamo več tako. Če je torej kdo v Kristusu, je nova
stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. Vse je od Boga, ki nas
je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave, namreč to,
da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni
zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. Zavoljo
Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas
prosimo, spravite se z Bogom.« (2 Kor 5,14−20)
To je bistvo tega, k čemur so poklicani kristjani in k čemur naj bi
kristjani klicali tudi vse druge ljudi. Svetne oblasti pa – tudi če bi bile
povsem krščanske, v smislu, da bi jih tvorili izključno kristjani – bi se
morale samoomejevati na mandat, ki jim je dan.15 Politične implikacije
so jasne: krščanstvo s sredstvi prisile in »regulacije« lahko sicer doseže
neke partikularne cilje, ampak prav s tem zgreši celoto svojega temeljnega
poziva, saj je Bog v svetu krščanstvo vzpostavil ravno kot redefinicijo vse-
ga dosedanjega in »predokus« alternative (cerkev kot prostor vznikanja
vsaj začasnih »osvobojenih ozemelj«) znotraj družbenih struktur oblasti
in odnosov gospostva. Tem Jezus postavlja zgled in mejo, tudi tako, da
naznanja njihov konec (Kol 2,15), ko kristjani oznanjajo njegovo smrt,
dokler ne pride (1 Kor 11,26).
15 Tj. na dejanski mandat svetne oblasti, ki je nepristranska skrb za pravičnost in dobrobit
vseh. Prim. tudi: Črnivec, 2014: 218, o »kenotični politiki«.
249
