Page 255 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 255
MARKO KERŠEVAN
na prostorih »zahodne civilizacije« (po različnih poteh in na različnih
ravneh v posameznih deželah) ali pa nam je »moderna družba« norma-
tivni pojem, ki povzema značilnosti, ki smo jih v zgodovinskih procesih
prepoznali in spoznali kot moderne (Kerševan, 2012: 30–35). Tudi govor
o tem, da je protestantsko krščanstvo zraslo z moderno družbo, lahko
razumemo v obeh pomenih: da se je oblikovalo hkrati z nastajanjem mo-
derne družbe in da je (zato) povezano, prepleteno/prežeto z značilnostmi,
ki jih štejemo za moderne – na vsak način bolj kot druge usmeritve v
krščanstvu (katoliška, pravoslavna, vzhodna krščanska).
Tukaj se ne bi spuščali v sistematično predstavljanje pojma moderne
družbe; dovolj bo, če spomnimo le na nekatere moderne značilnosti
zahodnih družb, ki so v »pozitivnem razmerju« s protestantskim krš
čanstvom:
Individualizem – vzpostavitev in izpostavitev človeka kot posameznika,
kot osebe tako v modernem (samo)doživljanju in (samo)razumevanju kot v
modernih ustavah in zakonodajah vse do deklaracij o človekovih pravicah
(»institucionalizirani individualizem«). Kot sociološke priče protestant-
skega prispevka k nastajanju sodobnega individualizma lahko pritegnemo
tako Marxa kot Durkheima, lahko pa seveda tudi najnovejše raziskovalce.1
Zadovoljimo se tokrat z Georgom Simmlom izpred 100 let: »Krščanski Bog
(reformatorjev – M. K.) je Bog posameznika […] posameznik stoji pred
Bogom v popolni samoodgovornosti« (Simmel, 1912/1989: 161).
»Tostranska« delavna, podjetniška, tržna usmerjenost ljudi. Webrova
analiza v Protestantski etiki in duhu kapitalizma (1905/1988) z vsemi
diskusijami in raziskavami, ki jih je spodbudila, je še danes prepričljiva,
če jo beremo tako natančno in odmerjeno, kot jo je Weber zares pisal.
Campbell je pozneje dodal tudi ugotovitve o modernem potrošništvu v
tej navezi (1987/2001).
Desakralizacija, racionalizacija, sekularizacija v odnosu do narave (v
moderni znanosti in tehniki), a tudi v odnosu do družbe (v družbenih
1 Ne more biti odveč, če v premislek še enkrat citiramo Marxovo oznako v Kapitalu,
da je »krščanstvo, namreč v meščanskem obdobju svojega razvoja, v protestantizmu,
deizmu itd., najustreznejša oblika religije za družbo blagovnih proizvajalcev« (1961:
92). Med novejšimi raziskovalci zasluži posebno pozornost Hans-Georg Soeffner
(1992; 1994).
253
na prostorih »zahodne civilizacije« (po različnih poteh in na različnih
ravneh v posameznih deželah) ali pa nam je »moderna družba« norma-
tivni pojem, ki povzema značilnosti, ki smo jih v zgodovinskih procesih
prepoznali in spoznali kot moderne (Kerševan, 2012: 30–35). Tudi govor
o tem, da je protestantsko krščanstvo zraslo z moderno družbo, lahko
razumemo v obeh pomenih: da se je oblikovalo hkrati z nastajanjem mo-
derne družbe in da je (zato) povezano, prepleteno/prežeto z značilnostmi,
ki jih štejemo za moderne – na vsak način bolj kot druge usmeritve v
krščanstvu (katoliška, pravoslavna, vzhodna krščanska).
Tukaj se ne bi spuščali v sistematično predstavljanje pojma moderne
družbe; dovolj bo, če spomnimo le na nekatere moderne značilnosti
zahodnih družb, ki so v »pozitivnem razmerju« s protestantskim krš
čanstvom:
Individualizem – vzpostavitev in izpostavitev človeka kot posameznika,
kot osebe tako v modernem (samo)doživljanju in (samo)razumevanju kot v
modernih ustavah in zakonodajah vse do deklaracij o človekovih pravicah
(»institucionalizirani individualizem«). Kot sociološke priče protestant-
skega prispevka k nastajanju sodobnega individualizma lahko pritegnemo
tako Marxa kot Durkheima, lahko pa seveda tudi najnovejše raziskovalce.1
Zadovoljimo se tokrat z Georgom Simmlom izpred 100 let: »Krščanski Bog
(reformatorjev – M. K.) je Bog posameznika […] posameznik stoji pred
Bogom v popolni samoodgovornosti« (Simmel, 1912/1989: 161).
»Tostranska« delavna, podjetniška, tržna usmerjenost ljudi. Webrova
analiza v Protestantski etiki in duhu kapitalizma (1905/1988) z vsemi
diskusijami in raziskavami, ki jih je spodbudila, je še danes prepričljiva,
če jo beremo tako natančno in odmerjeno, kot jo je Weber zares pisal.
Campbell je pozneje dodal tudi ugotovitve o modernem potrošništvu v
tej navezi (1987/2001).
Desakralizacija, racionalizacija, sekularizacija v odnosu do narave (v
moderni znanosti in tehniki), a tudi v odnosu do družbe (v družbenih
1 Ne more biti odveč, če v premislek še enkrat citiramo Marxovo oznako v Kapitalu,
da je »krščanstvo, namreč v meščanskem obdobju svojega razvoja, v protestantizmu,
deizmu itd., najustreznejša oblika religije za družbo blagovnih proizvajalcev« (1961:
92). Med novejšimi raziskovalci zasluži posebno pozornost Hans-Georg Soeffner
(1992; 1994).
253
