Page 257 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 257
MARKO KERŠEVAN
hierarhije katoliške Cerkve (v imenu Pavlovega »ni ne Juda ne Grka, ne
moškega ne ženske […] v Jezusu Kristusu«). Po drugi strani pa je prodor
ženske enakopravnosti in feminističnih nazorov (tudi prek feministične
teologije, ki se je najprej pojavila v protestantskih okoljih) tako rekoč
vzvratno pomagal uveljaviti žensko duhovništvo in škofovstvo v sicer
konservativnih protestantskih cerkvenih strukturah.
Enakopravnost spolov v družbi in uveljavitev ženskega duhovništva
v Cerkvi sta dobra primera medsebojnega vpliva med notranjimi prote-
stantskimi značilnostmi in značilnostmi moderne družbe. Protestantsko
krščanstvo je svoje značilnosti – kakršno je danes žensko duhovništvo
– oblikovalo pod vplivom modernega okolja, k njegovemu razvoju pa
je tudi samo prispevalo.
Seveda bi lahko navedli in predstavili še druge primere. Množična
pismenost in širjenje množične izobrazbe, ki sta se najprej uveljavili v
protestantskih deželah (v primerjavi z množično nepismenostjo v ka-
toliški Španiji ali Italiji še globoko v 19. stoletje) nista bili nesmiselni z
načelom sola scriptura, zahtevanim branjem Biblije in načelom splošnega
duhovništva v protestantizmu (ob vseh drugih razlogih, ki so zahtevali
pismenost in izobraževanje tudi v neprotestantskih okoljih). Tu je za
evropske družbe dvorezna značilnost zgodovinskega vzpona nacional-
ne zavesti/identitete, modernih nacionalizmov (Anderson, 1991/1998;
Kurillo, 2006: 59–74). Ob vsem poudarjanju verskega individualizma je
protestantsko krščanstvo pogosto delovalo tudi nacionalno povezujoče in
včasih tudi izrazito nacionalno mobilizirajoče. Razumevanje cerkve kot
cerkve Božje besede, ki mora biti oznanjana, pisana in brana v ljudskem/
razumljivem jeziku – saj le iz nje in po njej pride vera – je neizogibno
vodilo k oblikovanju cerkve kot skupnosti ljudi določenega jezika. Od
siceršnjega mesta in vloge ljudskega knjižnega jezika ter njegove po-
membnosti pri nacionalnem povezovanju je bila odvisna tudi večja ali
manjša vloga protestantizma pri vzpostavljanju take nacionalne identitete
(Trubarjeva Cerkev Božja slovenskega jezika je zgovoren primer take
vloge protestantskega krščanstva v ustreznih okoljih) (Kerševan, 2006:
13–23; 2012: 85–126.) Ni mogoče prezreti tudi biblijske ideje »izbranega
ljudstva« v nekaterih protestantskih okoljih in obdobjih pri mobilizaciji
za obrambno pa tudi za »imperialno« delovanje (ekspanzije in interven-
255
hierarhije katoliške Cerkve (v imenu Pavlovega »ni ne Juda ne Grka, ne
moškega ne ženske […] v Jezusu Kristusu«). Po drugi strani pa je prodor
ženske enakopravnosti in feminističnih nazorov (tudi prek feministične
teologije, ki se je najprej pojavila v protestantskih okoljih) tako rekoč
vzvratno pomagal uveljaviti žensko duhovništvo in škofovstvo v sicer
konservativnih protestantskih cerkvenih strukturah.
Enakopravnost spolov v družbi in uveljavitev ženskega duhovništva
v Cerkvi sta dobra primera medsebojnega vpliva med notranjimi prote-
stantskimi značilnostmi in značilnostmi moderne družbe. Protestantsko
krščanstvo je svoje značilnosti – kakršno je danes žensko duhovništvo
– oblikovalo pod vplivom modernega okolja, k njegovemu razvoju pa
je tudi samo prispevalo.
Seveda bi lahko navedli in predstavili še druge primere. Množična
pismenost in širjenje množične izobrazbe, ki sta se najprej uveljavili v
protestantskih deželah (v primerjavi z množično nepismenostjo v ka-
toliški Španiji ali Italiji še globoko v 19. stoletje) nista bili nesmiselni z
načelom sola scriptura, zahtevanim branjem Biblije in načelom splošnega
duhovništva v protestantizmu (ob vseh drugih razlogih, ki so zahtevali
pismenost in izobraževanje tudi v neprotestantskih okoljih). Tu je za
evropske družbe dvorezna značilnost zgodovinskega vzpona nacional-
ne zavesti/identitete, modernih nacionalizmov (Anderson, 1991/1998;
Kurillo, 2006: 59–74). Ob vsem poudarjanju verskega individualizma je
protestantsko krščanstvo pogosto delovalo tudi nacionalno povezujoče in
včasih tudi izrazito nacionalno mobilizirajoče. Razumevanje cerkve kot
cerkve Božje besede, ki mora biti oznanjana, pisana in brana v ljudskem/
razumljivem jeziku – saj le iz nje in po njej pride vera – je neizogibno
vodilo k oblikovanju cerkve kot skupnosti ljudi določenega jezika. Od
siceršnjega mesta in vloge ljudskega knjižnega jezika ter njegove po-
membnosti pri nacionalnem povezovanju je bila odvisna tudi večja ali
manjša vloga protestantizma pri vzpostavljanju take nacionalne identitete
(Trubarjeva Cerkev Božja slovenskega jezika je zgovoren primer take
vloge protestantskega krščanstva v ustreznih okoljih) (Kerševan, 2006:
13–23; 2012: 85–126.) Ni mogoče prezreti tudi biblijske ideje »izbranega
ljudstva« v nekaterih protestantskih okoljih in obdobjih pri mobilizaciji
za obrambno pa tudi za »imperialno« delovanje (ekspanzije in interven-
255
