Page 258 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 258
ŠTUDIJSKI VEČERI
cije v njegovem imenu). Res pa je, da so bili prav v protestantskih okoljih
vedno na delu tudi odpori in blokade nasproti takim usmeritvam v ime-
nu krščanskega individualizma ter enakosti (tudi narodov) pred Bogom
(»ni ne Juda, ne Grka«). Zgovoren primer sta versko utemeljevanje in
verska kritika apartheida v Južni Afriki.
Tako ugotovljena pozitivna razmerja, medsebojne spodbude in opore
med protestantskim krščanstvom ter moderno družbo so bile že zgodaj
razlog za pohvale, ki jih je bilo deležno – v primerjavi z drugimi krš
čanskimi usmeritvami – s strani glasnikov modernega razvoja, najprej
že v času razsvetljenstva. Beremo jih lahko pri Kantu, Heglu, Rousseau
ju (Chalamet, 2013: 259), pozneje, kot smo videli tudi pri Marxu in
Engelsu ali v 20. stoletju poudarjeno pri Parsonsu. V konservativnih
okoljih – praviloma katoliških – je bilo tudi zato že zgodaj deležno kri-
tik in napadov, in to ne le kot verska herezija. Kot smo lahko brali tudi
pri nas, naj bi s svojim individualizmom pa s svojim protestom proti
verski avtoriteti in oblasti hote ali nehote spodbujalo k nasprotovanju
posvetnemu redu in oblasti, k nepokorščini in prekuciji, kot piše Krek
v članku Protestantstvo v Slovencu leta 1895 (o tem tudi Žižek, 1987:
41–45.) Tudi slavljena povezanost med protestantizmom in določeno
nacijo (na primer prusko-nemško) je bila izziv za kritiko in napade na
protestantizem pri glasnikih druge nacije ter drugega nacionalizma, na
primer v Franciji pred in med prvo svetovno vojno (Carbonnier, 2013:
217–235), na Slovenskem v času mednacionalnih spopadov v 19. in 20.
stoletju, kakor tudi lahko beremo že pri Kreku (Kerševan, 2006: 27).
Zaradi pogostih površnosti in mistifikacij je pred nadaljnjo obravnavo
treba poudariti:
1. Protestantizem ni vzrok kapitalizma in ni porodil moderne druž-
be. Weber in Troeltsch, katerima se pogosto površno pripisujejo take
sodbe, sta že vnaprej, a očitno za mnoge zaman, poudarila: »Ne mislim
skovati neumno doktrinarne teze, da je kapitalistični duh nastal samo
zaradi vpliva reformacije, in sploh, da je kapitalizem kot gospodarski
sistem produkt reformacije […]« (Weber, 1988: 85–86). Protestantizem
je (samo) »veliko in odločilno vplival na nastanek modernega sveta –
različno na različnih področjih in v različnih smereh s svojimi različnimi
usmeritvami – tako, da mu je dal večjo svobodo razvoja, ga pospeševal,
256
cije v njegovem imenu). Res pa je, da so bili prav v protestantskih okoljih
vedno na delu tudi odpori in blokade nasproti takim usmeritvam v ime-
nu krščanskega individualizma ter enakosti (tudi narodov) pred Bogom
(»ni ne Juda, ne Grka«). Zgovoren primer sta versko utemeljevanje in
verska kritika apartheida v Južni Afriki.
Tako ugotovljena pozitivna razmerja, medsebojne spodbude in opore
med protestantskim krščanstvom ter moderno družbo so bile že zgodaj
razlog za pohvale, ki jih je bilo deležno – v primerjavi z drugimi krš
čanskimi usmeritvami – s strani glasnikov modernega razvoja, najprej
že v času razsvetljenstva. Beremo jih lahko pri Kantu, Heglu, Rousseau
ju (Chalamet, 2013: 259), pozneje, kot smo videli tudi pri Marxu in
Engelsu ali v 20. stoletju poudarjeno pri Parsonsu. V konservativnih
okoljih – praviloma katoliških – je bilo tudi zato že zgodaj deležno kri-
tik in napadov, in to ne le kot verska herezija. Kot smo lahko brali tudi
pri nas, naj bi s svojim individualizmom pa s svojim protestom proti
verski avtoriteti in oblasti hote ali nehote spodbujalo k nasprotovanju
posvetnemu redu in oblasti, k nepokorščini in prekuciji, kot piše Krek
v članku Protestantstvo v Slovencu leta 1895 (o tem tudi Žižek, 1987:
41–45.) Tudi slavljena povezanost med protestantizmom in določeno
nacijo (na primer prusko-nemško) je bila izziv za kritiko in napade na
protestantizem pri glasnikih druge nacije ter drugega nacionalizma, na
primer v Franciji pred in med prvo svetovno vojno (Carbonnier, 2013:
217–235), na Slovenskem v času mednacionalnih spopadov v 19. in 20.
stoletju, kakor tudi lahko beremo že pri Kreku (Kerševan, 2006: 27).
Zaradi pogostih površnosti in mistifikacij je pred nadaljnjo obravnavo
treba poudariti:
1. Protestantizem ni vzrok kapitalizma in ni porodil moderne druž-
be. Weber in Troeltsch, katerima se pogosto površno pripisujejo take
sodbe, sta že vnaprej, a očitno za mnoge zaman, poudarila: »Ne mislim
skovati neumno doktrinarne teze, da je kapitalistični duh nastal samo
zaradi vpliva reformacije, in sploh, da je kapitalizem kot gospodarski
sistem produkt reformacije […]« (Weber, 1988: 85–86). Protestantizem
je (samo) »veliko in odločilno vplival na nastanek modernega sveta –
različno na različnih področjih in v različnih smereh s svojimi različnimi
usmeritvami – tako, da mu je dal večjo svobodo razvoja, ga pospeševal,
256
