Page 261 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 261
MARKO KERŠEVAN
razumljeno kot nekaj nerazdružno povezanega z njo. In prav to lahko
rečemo za mnoga evropska kulturna in intelektualna okolja danes, mi
slim, da tudi za slovensko.
Verjetno ne zgrešimo, če rečemo, da sintagma »svetovni protestan-
tizem« danes prikliče v Sloveniji in še kje pred oči predvsem ZDA in
Skandinavijo. ZDA kot podobo dežele, v kateri je njene razvpite zna-
čilnosti (neumorna in brezobzirna delovna ter poslovna zagnanost,
nebrzdano potrošništvo, arogantna, a plitva osebna in nacionalna samo-
zavest) zgodovinsko obeležil prav protestantizem; hkrati pa da ameriški
protestantizem sam proizvaja in vsiljivo ponuja svetu tem značilnostim
ustrezne oblike površnega, naivnega in hkrati agresivnega evangelikal-
nega krščanstva. Skandinavija po drugi strani sicer evocira pozitivno
podobo urejene, disciplinirane pa tudi sproščene, delovno in socialno
naravnane družbe, ki je taka nastala tudi pod vplivom svojega luteran-
skega krščanstva. Toda ta prispevek naj bi se že dolgo tega pozabil zaradi
(pozitivnih) rezultatov, ki zdaj živijo sami od sebe brez protestantskega
krščanstva, saj je menda Skandinavija zdaj najbolj sekularizirano in
nereligiozno področje. Obe medijski podobi protestantskega krščanstva
in »njegovih« družb sta gotovo – kot vse podobe/stereotipi – preveč
poenostavljeni, toda obe v resnici negativno obremenjujeta podobo
protestantskega krščanstva tudi v Sloveniji. Kaj bi s krščanstvom, ki ga
zaradi zraslosti z družbenimi temelji in značilnostmi ali ni videti ali pa
je preveč vidno povezano z družbenimi značilnostmi, ki se jih zavrača
ali se jim poskuša izogniti?
Kako gledati na možnosti/perspektive protestantskega krščanstva,
če/ker jemljemo za resnične tako ugotovitve o njegovi zraslosti z mo-
derno družbo kot izhodišče/spoznanje, da ga ni mogoče zreducirati na
konkreten družbeni kontekst in način njegovega obstoja?
Omenjeno spoznanje pomeni, da njegovo temeljno sporočilo res
lahko daje oporo in spodbudo določenim usmeritvam, toda učinkuje
lahko hkrati tudi kot njihova notranja (samo)kritika ter zavora njihovih
neustreznih realizacij, absolutizacij, izkrivljanj itn. To sem nakazal ob
primeru modernih nacionalizmov.2 Isto je mogoče in treba reči – in je
2 Ob vprašanju sekularizacije in sekularizma je v tem smislu razpravljal tudi Nenad
Vitorović v predavanju na Študijskih večerih februarja 2015. Glej tudi Kerševan 2012a.
259
razumljeno kot nekaj nerazdružno povezanega z njo. In prav to lahko
rečemo za mnoga evropska kulturna in intelektualna okolja danes, mi
slim, da tudi za slovensko.
Verjetno ne zgrešimo, če rečemo, da sintagma »svetovni protestan-
tizem« danes prikliče v Sloveniji in še kje pred oči predvsem ZDA in
Skandinavijo. ZDA kot podobo dežele, v kateri je njene razvpite zna-
čilnosti (neumorna in brezobzirna delovna ter poslovna zagnanost,
nebrzdano potrošništvo, arogantna, a plitva osebna in nacionalna samo-
zavest) zgodovinsko obeležil prav protestantizem; hkrati pa da ameriški
protestantizem sam proizvaja in vsiljivo ponuja svetu tem značilnostim
ustrezne oblike površnega, naivnega in hkrati agresivnega evangelikal-
nega krščanstva. Skandinavija po drugi strani sicer evocira pozitivno
podobo urejene, disciplinirane pa tudi sproščene, delovno in socialno
naravnane družbe, ki je taka nastala tudi pod vplivom svojega luteran-
skega krščanstva. Toda ta prispevek naj bi se že dolgo tega pozabil zaradi
(pozitivnih) rezultatov, ki zdaj živijo sami od sebe brez protestantskega
krščanstva, saj je menda Skandinavija zdaj najbolj sekularizirano in
nereligiozno področje. Obe medijski podobi protestantskega krščanstva
in »njegovih« družb sta gotovo – kot vse podobe/stereotipi – preveč
poenostavljeni, toda obe v resnici negativno obremenjujeta podobo
protestantskega krščanstva tudi v Sloveniji. Kaj bi s krščanstvom, ki ga
zaradi zraslosti z družbenimi temelji in značilnostmi ali ni videti ali pa
je preveč vidno povezano z družbenimi značilnostmi, ki se jih zavrača
ali se jim poskuša izogniti?
Kako gledati na možnosti/perspektive protestantskega krščanstva,
če/ker jemljemo za resnične tako ugotovitve o njegovi zraslosti z mo-
derno družbo kot izhodišče/spoznanje, da ga ni mogoče zreducirati na
konkreten družbeni kontekst in način njegovega obstoja?
Omenjeno spoznanje pomeni, da njegovo temeljno sporočilo res
lahko daje oporo in spodbudo določenim usmeritvam, toda učinkuje
lahko hkrati tudi kot njihova notranja (samo)kritika ter zavora njihovih
neustreznih realizacij, absolutizacij, izkrivljanj itn. To sem nakazal ob
primeru modernih nacionalizmov.2 Isto je mogoče in treba reči – in je
2 Ob vprašanju sekularizacije in sekularizma je v tem smislu razpravljal tudi Nenad
Vitorović v predavanju na Študijskih večerih februarja 2015. Glej tudi Kerševan 2012a.
259
