Page 262 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 262
ŠTUDIJSKI VEČERI
že bilo dostikrat rečeno – tudi ob prvi navedeni značilnosti modernosti,
»individualizmu« (pa tudi večini zgoraj navedenih). Protestantsko-krš
čanski poudarek na človeku kot posamezniku ne pomeni in ne sme
pomeniti podpore posameznikovemu egoizmu, temveč nasprotno. Bog,
pred katerim (od)govorno stoji posameznik, je »Oče naš«, je Emanuel
(»Bog z nami«), je Jezus Kristus, ki se je žrtvoval za vse ljudi. Podjetniška
in delavna usmerjenost za verujočega ni le – če sploh – način posamez
nikovega preverjanja svojega »milostnega statusa«, temveč predvsem
eden od mogočih načinov izražanja človekove/vernikove hvaležnosti
za nezasluženo prejeto milost odrešenja, hvaležnosti za od Boga pre-
jeto dobro, ki se lahko izraža v različnih načinih človekovega dela in
skrbi za dobro drugih ljudi. Protestantsko krščanstvo je v preteklosti in
sodobnosti zato napajalo tudi različne usmeritve družbenokritičnega
socialnega protestantizma (Körtner, 1999: 277–295; glej tudi Stati inu
obstati 13-14/2011).
Kako je bilo, kako je in kakšno naj bo naše ravnanje, je stvar analize,
premisleka in odločanja v konkretnih primerih ter kontekstih.
III. Verska svoboda, sekularnost države
in protestantsko razumevanje vere
Ustavili se bomo ob primeru/problemu verske svobode ter pluralizma
v sodobnih zahodnih družbah in njegovi zgodovinski ter aktualni po-
vezanosti s protestantskim krščanstvom. Primer/problem nikakor ni le
parcialen ali celo marginalen, ker/če je povezan z vprašanjem vrednote
individualizma kot ene od ključnih značilnosti modernih družb.
Verska svoboda, svoboda vere in veroizpovedi, svobodno izpovedo-
vanje vere so načela (in formulacije), ki jih vključujejo in tako ali dru-
gače opredeljujejo vse moderne ustave in zakonodaje, dokumenti EU
in deklaracije OZN, ko govorijo o človekovih pravicah.3 Predpostavka
3 18. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, sprejete v OZN 10. 12. 1948, je naj-
večkrat citiran: »Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; ta pravica
vključuje svobodo spreminjati prepričanje ali vero, kakor tudi njuno svobodno, javno
260
že bilo dostikrat rečeno – tudi ob prvi navedeni značilnosti modernosti,
»individualizmu« (pa tudi večini zgoraj navedenih). Protestantsko-krš
čanski poudarek na človeku kot posamezniku ne pomeni in ne sme
pomeniti podpore posameznikovemu egoizmu, temveč nasprotno. Bog,
pred katerim (od)govorno stoji posameznik, je »Oče naš«, je Emanuel
(»Bog z nami«), je Jezus Kristus, ki se je žrtvoval za vse ljudi. Podjetniška
in delavna usmerjenost za verujočega ni le – če sploh – način posamez
nikovega preverjanja svojega »milostnega statusa«, temveč predvsem
eden od mogočih načinov izražanja človekove/vernikove hvaležnosti
za nezasluženo prejeto milost odrešenja, hvaležnosti za od Boga pre-
jeto dobro, ki se lahko izraža v različnih načinih človekovega dela in
skrbi za dobro drugih ljudi. Protestantsko krščanstvo je v preteklosti in
sodobnosti zato napajalo tudi različne usmeritve družbenokritičnega
socialnega protestantizma (Körtner, 1999: 277–295; glej tudi Stati inu
obstati 13-14/2011).
Kako je bilo, kako je in kakšno naj bo naše ravnanje, je stvar analize,
premisleka in odločanja v konkretnih primerih ter kontekstih.
III. Verska svoboda, sekularnost države
in protestantsko razumevanje vere
Ustavili se bomo ob primeru/problemu verske svobode ter pluralizma
v sodobnih zahodnih družbah in njegovi zgodovinski ter aktualni po-
vezanosti s protestantskim krščanstvom. Primer/problem nikakor ni le
parcialen ali celo marginalen, ker/če je povezan z vprašanjem vrednote
individualizma kot ene od ključnih značilnosti modernih družb.
Verska svoboda, svoboda vere in veroizpovedi, svobodno izpovedo-
vanje vere so načela (in formulacije), ki jih vključujejo in tako ali dru-
gače opredeljujejo vse moderne ustave in zakonodaje, dokumenti EU
in deklaracije OZN, ko govorijo o človekovih pravicah.3 Predpostavka
3 18. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, sprejete v OZN 10. 12. 1948, je naj-
večkrat citiran: »Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; ta pravica
vključuje svobodo spreminjati prepričanje ali vero, kakor tudi njuno svobodno, javno
260
