Page 292 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 292
BILO JE POVEDANO
vis, vicesimum nonum annum in habitu«). Toda Suzana se je še vedno
ustavljala, vpila in napravljala sitnosti. Da bi ne povzročila še večjih
homatij, sem jo ukazal spraviti na voz in odpeljati v drug samostan.
Izjavila je, da hoče odslej med svetom živeti. Prosim, da se nova pred-
nica potrdi in imenuje za nunskega izpovednika o. Andrej Malopieri,
kapucin.
Leta 1593 je patriarha Janeza Grimanija nasledil Frančišek Barbaro, ki
je meseca oktobra istega leta obiskal Mekinje in osebno preveril, kakšne
razmere vladajo v samostanu. Iz njegovega vizitacijskega poročila, ki
ga je 29. junija 1594 naslovil na papeža Klemna VIII., izvemo nekaj o
nadaljnji usodi Suzane Gornjegrajske:
[Str. 125–126] »Ob tolikem neredu si nisem mogel drugače pomagati,
kakor da sem, ne glede na odpor, ki sem ga pričakoval, nenadoma odpra-
vil opatinjo iz tega samostana in jo poslal drugam, odvzemši ji aktivno
in pasivno volilno pravico in vse druge privilegije. Ukazal pa sem, da se
ji daje hrana in obleka iz tega (mekinskega) samostana in se tudi porav-
najo stroški za zidavo ene sobe, kjer je bila, kakor v novem zaporu vedno
zastražena (facendogli soministrar il vito, ed il vestito del monastero e la
spesa pel’edifizatione d’una stanza, dove come in nuovo carcere doveva
lei esser sempre custodita).« Tisti kraj, kamor so pripeljali Suzano, je bila
po vsej priliki Škofja Loka.5 Tamkaj je bil namreč tudi samostan klaris,
o katerih poroča patriarh »da so lepega življenja in da se samostanska
disciplina z ozirom na druge kraje lahko imenuje vzorna«. A pravi tudi,
»da so redovnice zelo revne in žive v silno siromašnih razmerah, katere pa
prenašajo z veliko potrpežljivostjo«. Zaradi tega je umljivo, da patriarh ni
hotel obremeniti revnega samostana, temuč je odredil, da nosi stroške za
preskrbljevanje odstavljene opatinje bogatejši mekinski samostan. Iz vsega
poročila je videti, da je bilo ravnanje s Suzano dostojno, čeprav njeno bi-
vanje v Škofji Loki ni bilo prostovoljno. Duhovska oblast ni zahtevala nič
drugega, kot njeno odpoved. Ker se je tej brezmiselno in nasilno ustavljala,
je še le nastopila kazen v obliki zapora v škofjeloškem samostanu. Zaželene
prostosti, iti zopet med svet, ji niso dali, ker se ni strinjalo s tedanjimi nazori
o svetosti redovnih obljub.
5 Josip Gruden v Dodatku k »Suzani Gornjegrajski« ta podatek popravlja, saj je patriarh
Suzano odpeljal v Velesovo in ne v Škofjo Loko.
290
vis, vicesimum nonum annum in habitu«). Toda Suzana se je še vedno
ustavljala, vpila in napravljala sitnosti. Da bi ne povzročila še večjih
homatij, sem jo ukazal spraviti na voz in odpeljati v drug samostan.
Izjavila je, da hoče odslej med svetom živeti. Prosim, da se nova pred-
nica potrdi in imenuje za nunskega izpovednika o. Andrej Malopieri,
kapucin.
Leta 1593 je patriarha Janeza Grimanija nasledil Frančišek Barbaro, ki
je meseca oktobra istega leta obiskal Mekinje in osebno preveril, kakšne
razmere vladajo v samostanu. Iz njegovega vizitacijskega poročila, ki
ga je 29. junija 1594 naslovil na papeža Klemna VIII., izvemo nekaj o
nadaljnji usodi Suzane Gornjegrajske:
[Str. 125–126] »Ob tolikem neredu si nisem mogel drugače pomagati,
kakor da sem, ne glede na odpor, ki sem ga pričakoval, nenadoma odpra-
vil opatinjo iz tega samostana in jo poslal drugam, odvzemši ji aktivno
in pasivno volilno pravico in vse druge privilegije. Ukazal pa sem, da se
ji daje hrana in obleka iz tega (mekinskega) samostana in se tudi porav-
najo stroški za zidavo ene sobe, kjer je bila, kakor v novem zaporu vedno
zastražena (facendogli soministrar il vito, ed il vestito del monastero e la
spesa pel’edifizatione d’una stanza, dove come in nuovo carcere doveva
lei esser sempre custodita).« Tisti kraj, kamor so pripeljali Suzano, je bila
po vsej priliki Škofja Loka.5 Tamkaj je bil namreč tudi samostan klaris,
o katerih poroča patriarh »da so lepega življenja in da se samostanska
disciplina z ozirom na druge kraje lahko imenuje vzorna«. A pravi tudi,
»da so redovnice zelo revne in žive v silno siromašnih razmerah, katere pa
prenašajo z veliko potrpežljivostjo«. Zaradi tega je umljivo, da patriarh ni
hotel obremeniti revnega samostana, temuč je odredil, da nosi stroške za
preskrbljevanje odstavljene opatinje bogatejši mekinski samostan. Iz vsega
poročila je videti, da je bilo ravnanje s Suzano dostojno, čeprav njeno bi-
vanje v Škofji Loki ni bilo prostovoljno. Duhovska oblast ni zahtevala nič
drugega, kot njeno odpoved. Ker se je tej brezmiselno in nasilno ustavljala,
je še le nastopila kazen v obliki zapora v škofjeloškem samostanu. Zaželene
prostosti, iti zopet med svet, ji niso dali, ker se ni strinjalo s tedanjimi nazori
o svetosti redovnih obljub.
5 Josip Gruden v Dodatku k »Suzani Gornjegrajski« ta podatek popravlja, saj je patriarh
Suzano odpeljal v Velesovo in ne v Škofjo Loko.
290
