Page 290 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 290
BILO JE POVEDANO
dorja pl. Montagnana in vpričo dveh lutrovskih sorodnic »zaradi starosti«
resignirala na svoje dostojanstvo.
Konec leta 1591 ali v začetku leta 1592 je Suzana kot opatinja mekinj-
skega samostana odstopila, čeprav je kasneje svoj odstop zanikala (naj-
verjetneje zaradi vpliva protestantskih sorodnikov). Ker se je po njeni
vrnitvi na mesto opatinje gospodarjenje s samostanskim premoženjem
vrnilo v stare tire, je bil patriarh prisiljen strožje nastopiti in je ukazal
temeljitejšo preiskavo primera:
[Str. 122–123] Iz zapisnika o tej preiskavi in iz poznejšega poročila
patriarha Frančiška Barbara posnemamo, da povod ni dalo toliko osebno
mišljenje mekinske opatinje, kolikor bojazen, da se Gallenbergi z njeno
pomočjo samostana popolnoma ne polaste. Patriarh opisuje položaj s sle-
dečimi besedami: »Neki heretik, mogočni in plemeniti Gallenberg, si je pod
pretvezo, da je potomec ustanoviteljev tega samostana, lastil zaščitništvo
(advokacijo) in lastninsko pravico v tem kraju in se je v sporazumu z
opatinjo svojo sorodnico polastil vsega samostanskega premoženja.« Bila
je torej nevarnost, da mekinski samostan zadene sekularizacija, kakor je
zadela v tistih časih premnogo drugih samostanov in škofij.
Za komisarja v preiskavi je patriarh imenoval stiškega opata Lovrenca
Rainerja (stiški opat je bil med letoma 1580 in 1603), ki se je odlikoval
po svoji odločnosti nasproti protestantom. Svojega dela v mekinjskem
samostanu se je lotil 14. novembra 1592, ko je začel z zasliševanji sa-
mostanskih duhovnikov in redovnic, javni tožitelj v preiskavi pa je bil
Tomaž Porta. Zaslišani so poročali o delu opatinje:
[Str. 123–124] Šimen Ungar, kapelan kamniški in izpovednik mekinski,
poroča, da je v samostanu 50 redovnic,4 ki so že storile obljubo (»profes
sae«), in ena novicinja. Vse žive krščansko. Opatinja občuje z luterani in
jih vabi na obed.
Avguštin Tomadič, vikar neveljski: Opatinja je delila med svoje sorod-
nike samostansko premoženje. Enkrat se je bila že odpovedala svoji časti
zaradi starosti pred arhidijakonom Polidorjem in vpričo dveh sorodnic,
ki sta luteranki.
4 Josip Gruden v Dodatku k »Suzani Gornjegrajski« popravlja podatek z besedami: »Bodi
tudi tu pripomnjeno, da je bilo v samostanu takrat pet nun s slovesnimi obljubami
in ne 50, kakor ondi pomotoma stoji.«
288
dorja pl. Montagnana in vpričo dveh lutrovskih sorodnic »zaradi starosti«
resignirala na svoje dostojanstvo.
Konec leta 1591 ali v začetku leta 1592 je Suzana kot opatinja mekinj-
skega samostana odstopila, čeprav je kasneje svoj odstop zanikala (naj-
verjetneje zaradi vpliva protestantskih sorodnikov). Ker se je po njeni
vrnitvi na mesto opatinje gospodarjenje s samostanskim premoženjem
vrnilo v stare tire, je bil patriarh prisiljen strožje nastopiti in je ukazal
temeljitejšo preiskavo primera:
[Str. 122–123] Iz zapisnika o tej preiskavi in iz poznejšega poročila
patriarha Frančiška Barbara posnemamo, da povod ni dalo toliko osebno
mišljenje mekinske opatinje, kolikor bojazen, da se Gallenbergi z njeno
pomočjo samostana popolnoma ne polaste. Patriarh opisuje položaj s sle-
dečimi besedami: »Neki heretik, mogočni in plemeniti Gallenberg, si je pod
pretvezo, da je potomec ustanoviteljev tega samostana, lastil zaščitništvo
(advokacijo) in lastninsko pravico v tem kraju in se je v sporazumu z
opatinjo svojo sorodnico polastil vsega samostanskega premoženja.« Bila
je torej nevarnost, da mekinski samostan zadene sekularizacija, kakor je
zadela v tistih časih premnogo drugih samostanov in škofij.
Za komisarja v preiskavi je patriarh imenoval stiškega opata Lovrenca
Rainerja (stiški opat je bil med letoma 1580 in 1603), ki se je odlikoval
po svoji odločnosti nasproti protestantom. Svojega dela v mekinjskem
samostanu se je lotil 14. novembra 1592, ko je začel z zasliševanji sa-
mostanskih duhovnikov in redovnic, javni tožitelj v preiskavi pa je bil
Tomaž Porta. Zaslišani so poročali o delu opatinje:
[Str. 123–124] Šimen Ungar, kapelan kamniški in izpovednik mekinski,
poroča, da je v samostanu 50 redovnic,4 ki so že storile obljubo (»profes
sae«), in ena novicinja. Vse žive krščansko. Opatinja občuje z luterani in
jih vabi na obed.
Avguštin Tomadič, vikar neveljski: Opatinja je delila med svoje sorod-
nike samostansko premoženje. Enkrat se je bila že odpovedala svoji časti
zaradi starosti pred arhidijakonom Polidorjem in vpričo dveh sorodnic,
ki sta luteranki.
4 Josip Gruden v Dodatku k »Suzani Gornjegrajski« popravlja podatek z besedami: »Bodi
tudi tu pripomnjeno, da je bilo v samostanu takrat pet nun s slovesnimi obljubami
in ne 50, kakor ondi pomotoma stoji.«
288
