Page 294 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 294
BILO JE POVEDANO
Za konec …
Proces proti Suzani Gornjegrajski je potekal v treh stopnjah. Avgu-
sta 1592 je potekala pripravljalna preiskava, ki jo je vodil arhidiakon
Polidor de Montagnana [regest št. 1, tj. povzetek], in se je zaključila s
prostovoljnim odstopom opatinje. Preiskava ni bila toliko usmerjena v
Suzanino protestantsko mišljenje, temveč v svojevoljno gospodarjenje
s samostanskim premoženjem. Znesek 3000 goldinarjev je bil glavni
kamen spotike, saj ga je Jošt Jakob Gallenberg, zaščitnik mekinjskega
samostana, z dovoljenjem opatinje vzel iz samostanske blagajne in ga
naložil »v korist cerkve in konventa«. V resnici je dal Gallenberg 3000
goldinarjev kranjskim deželnim stanovom, ti pa so denar najverjetneje
namenili za vzdrževanje predikantov in protestantskega šolstva. Leta
1598 so morali stanovi na ukaz nadvojvode Ferdinanda vsoto vrniti
samostanu [regest št. 12].
Novembra 1592 se je vršila druga preiskava proti Suzani, ki jo je vodil
stiški opat Lovrenc Rainer. Končala se je z razsodbo oglejskega patriarha
Janeza Grimanija, ki je decembra 1592 Suzano razrešil z mesta opatinje
mekinjskega samostana. Suzana je od razrešitve dalje še naprej živela
v Mekinjah kot navadna redovnica. Vse pritožbe njenih zaščitnikov in
prijateljev [regest št. 2, 3] so bile zaman. Tudi Suzana ni počivala. Ne-
nehno je nasprotovala novi opatinji Jeri Radovič, proti njej ščuvala druge
redovnice in sploh povzročala zdrahe. Novi oglejski patriarh Frančišek
Barbaro je kmalu po zasedbi svojega položaja vizitiral mekinjski samo-
stan. Zaradi razmer, ki so vladale v samostanu, je dal Suzano 18. oktobra
1593 odpeljati v Velesovo [regest št. 5], kjer je prebila skoraj eno leto.
Mekinjski samostan za njeno bivanje ni plačeval obljubljene oskrbnine,
zato jo je velesovska prednica 1. septembra 1594 odpustila [regest št. 8].
Suzana Gornjegrajska je odšla v Kamnik in nekaj časa živela od pod-
pore sorodnikov in drugih ljudi, nenehno pa zahtevala, da jo ponovno
sprejmejo v mekinjski samostan.
Leta 1595 ji je nadvojvoda Ferdinand z odredbo dovolil vrnitev v
mekinjski samostan [regest št. 10, 11], čeprav redovnice niso bile nav-
dušene nad to odločitvijo. Suzana je tudi po ponovnem sprejemu v sa-
292
Za konec …
Proces proti Suzani Gornjegrajski je potekal v treh stopnjah. Avgu-
sta 1592 je potekala pripravljalna preiskava, ki jo je vodil arhidiakon
Polidor de Montagnana [regest št. 1, tj. povzetek], in se je zaključila s
prostovoljnim odstopom opatinje. Preiskava ni bila toliko usmerjena v
Suzanino protestantsko mišljenje, temveč v svojevoljno gospodarjenje
s samostanskim premoženjem. Znesek 3000 goldinarjev je bil glavni
kamen spotike, saj ga je Jošt Jakob Gallenberg, zaščitnik mekinjskega
samostana, z dovoljenjem opatinje vzel iz samostanske blagajne in ga
naložil »v korist cerkve in konventa«. V resnici je dal Gallenberg 3000
goldinarjev kranjskim deželnim stanovom, ti pa so denar najverjetneje
namenili za vzdrževanje predikantov in protestantskega šolstva. Leta
1598 so morali stanovi na ukaz nadvojvode Ferdinanda vsoto vrniti
samostanu [regest št. 12].
Novembra 1592 se je vršila druga preiskava proti Suzani, ki jo je vodil
stiški opat Lovrenc Rainer. Končala se je z razsodbo oglejskega patriarha
Janeza Grimanija, ki je decembra 1592 Suzano razrešil z mesta opatinje
mekinjskega samostana. Suzana je od razrešitve dalje še naprej živela
v Mekinjah kot navadna redovnica. Vse pritožbe njenih zaščitnikov in
prijateljev [regest št. 2, 3] so bile zaman. Tudi Suzana ni počivala. Ne-
nehno je nasprotovala novi opatinji Jeri Radovič, proti njej ščuvala druge
redovnice in sploh povzročala zdrahe. Novi oglejski patriarh Frančišek
Barbaro je kmalu po zasedbi svojega položaja vizitiral mekinjski samo-
stan. Zaradi razmer, ki so vladale v samostanu, je dal Suzano 18. oktobra
1593 odpeljati v Velesovo [regest št. 5], kjer je prebila skoraj eno leto.
Mekinjski samostan za njeno bivanje ni plačeval obljubljene oskrbnine,
zato jo je velesovska prednica 1. septembra 1594 odpustila [regest št. 8].
Suzana Gornjegrajska je odšla v Kamnik in nekaj časa živela od pod-
pore sorodnikov in drugih ljudi, nenehno pa zahtevala, da jo ponovno
sprejmejo v mekinjski samostan.
Leta 1595 ji je nadvojvoda Ferdinand z odredbo dovolil vrnitev v
mekinjski samostan [regest št. 10, 11], čeprav redovnice niso bile nav-
dušene nad to odločitvijo. Suzana je tudi po ponovnem sprejemu v sa-
292
