Page 299 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 299
MARKO KERŠEVAN
da je »vsak novi papež slabši od prejšnjega«. Že zato mu v 16. stoletju
in tudi pozneje, na primer v 19. stoletju, ni manjkalo ne sovražnikov ne
zagovornikov in zaveznikov – odvisno od odnosa do papežev in papeštva
v nekem okolju in obdobju. Posebne pozornosti in kritike je bil pogosto
deležen tudi Vergerijev »težavni značaj«, njegova »nenavadna osebnost«,
z mešanico velike ambicioznosti, preračunljivosti in neposrednosti, in
to ne le pri nasprotnikih, ampak tudi pri somišljenikih in podpornikih.
Nihče pa mu ni mogel, ne takrat ne pozneje, odrekati širokih verskih in
političnih obzorij.
V slovenskem zgodovinopisju in izobraženi javnosti je bil Vergerij
že od vsega začetka znan in obravnavan zaradi srečanja in sodelovanja s
Trubarjem pri začetkih slovenskega knjižnega jezika in tiskane besede. Iz
teh srečanj in (težavnega) sodelovanja tudi pri nas poznamo (Trubarjeve)
tožbe o njegovem kontroverznem značaju. Poleg splošne podpore in
konkretne pomoči Trubarju pri knjižnem delu sta bila najbolj poudar-
jena Vergerijeva zasluga, da je Trubar pri tisku opustil nemško gotico,
in spodbujanje, naj piše v (slovanskem) jeziku, ki/da ga bodo razumeli
vsi »južni Slovani« (kot bi rekli danes). Za tem je bilo tako Vergerijevo
nepoznavanje južnoslovanskih jezikovnih zadev kot prepričanje, da bi
s tako širino lažje zbudili interes in pridobili sredstva pri nemških pro-
testantskih podpornikih. Kot vemo, je Trubar tako usmeritev zavrnil:
zaradi svoje osebne skromnosti in realističnega ocenjevanja lastnih jezi-
kovnih zmožnosti ter večjega poznavanja dejanskih jezikovnih razmerij;
predvsem pa, ker mu je šlo v prvi vrsti za to, da piše tako, da ga bodo
razumeli in slišali njegovi »ljubi Kranjci inu Sloveni«, ljudje »slovenske
dežele« (kajti njihovo odrešenje pride le po veri, ta pa iz poslušanja ra-
zumljene Božje besede). Trubarjeva jezikovna »skromnost« in »ozkost«
sta bili že takrat in kasneje deležni kritike in obžalovanja, posebej v času
jugoslovanske evforije na začetku 20. stoletja – tudi na primer pri Josipu
Grudnu, ki je (zato) dokaj naklonjeno pisal o Vergeriju v svoji Zgodovini
slovenskega naroda, čeprav je bil izrazito katoliški zgodovinar.
Kakorkoli: Vergerij je upravičeno našel mesto tudi v slovenskem
zgodovinopisju in kulturnem spominu. Ob daljših ali krajših omembah
v pregledih slovenske literarne in splošne zgodovine in enciklopedijah
ima tudi obsežen članek v Slovenskem biografskem leksikonu (13. zve-
297
da je »vsak novi papež slabši od prejšnjega«. Že zato mu v 16. stoletju
in tudi pozneje, na primer v 19. stoletju, ni manjkalo ne sovražnikov ne
zagovornikov in zaveznikov – odvisno od odnosa do papežev in papeštva
v nekem okolju in obdobju. Posebne pozornosti in kritike je bil pogosto
deležen tudi Vergerijev »težavni značaj«, njegova »nenavadna osebnost«,
z mešanico velike ambicioznosti, preračunljivosti in neposrednosti, in
to ne le pri nasprotnikih, ampak tudi pri somišljenikih in podpornikih.
Nihče pa mu ni mogel, ne takrat ne pozneje, odrekati širokih verskih in
političnih obzorij.
V slovenskem zgodovinopisju in izobraženi javnosti je bil Vergerij
že od vsega začetka znan in obravnavan zaradi srečanja in sodelovanja s
Trubarjem pri začetkih slovenskega knjižnega jezika in tiskane besede. Iz
teh srečanj in (težavnega) sodelovanja tudi pri nas poznamo (Trubarjeve)
tožbe o njegovem kontroverznem značaju. Poleg splošne podpore in
konkretne pomoči Trubarju pri knjižnem delu sta bila najbolj poudar-
jena Vergerijeva zasluga, da je Trubar pri tisku opustil nemško gotico,
in spodbujanje, naj piše v (slovanskem) jeziku, ki/da ga bodo razumeli
vsi »južni Slovani« (kot bi rekli danes). Za tem je bilo tako Vergerijevo
nepoznavanje južnoslovanskih jezikovnih zadev kot prepričanje, da bi
s tako širino lažje zbudili interes in pridobili sredstva pri nemških pro-
testantskih podpornikih. Kot vemo, je Trubar tako usmeritev zavrnil:
zaradi svoje osebne skromnosti in realističnega ocenjevanja lastnih jezi-
kovnih zmožnosti ter večjega poznavanja dejanskih jezikovnih razmerij;
predvsem pa, ker mu je šlo v prvi vrsti za to, da piše tako, da ga bodo
razumeli in slišali njegovi »ljubi Kranjci inu Sloveni«, ljudje »slovenske
dežele« (kajti njihovo odrešenje pride le po veri, ta pa iz poslušanja ra-
zumljene Božje besede). Trubarjeva jezikovna »skromnost« in »ozkost«
sta bili že takrat in kasneje deležni kritike in obžalovanja, posebej v času
jugoslovanske evforije na začetku 20. stoletja – tudi na primer pri Josipu
Grudnu, ki je (zato) dokaj naklonjeno pisal o Vergeriju v svoji Zgodovini
slovenskega naroda, čeprav je bil izrazito katoliški zgodovinar.
Kakorkoli: Vergerij je upravičeno našel mesto tudi v slovenskem
zgodovinopisju in kulturnem spominu. Ob daljših ali krajših omembah
v pregledih slovenske literarne in splošne zgodovine in enciklopedijah
ima tudi obsežen članek v Slovenskem biografskem leksikonu (13. zve-
297
