Page 303 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 303
MARKO KERŠEVAN
Lahko bi rekli, da je Tomizza hitro našel odgovor, zakaj se je v Kopru
nepričakovano srečal z Vergerijem, zakaj je nova, slovenska oblast po
stavila Vergeriju spomenik. Dolgo, skoraj celo desetletje dela na knjigi,
pa je iskal odgovor, zakaj ga je Vergerijeva zgodba tako pritegnila, zakaj
mu je bil »kljub vsemu«, kar je pri raziskovanju Vergerijevega življenja
odkrival, na nek čuden način tako blizu (kot nakaže z zaključnim prizo-
rom ob Vergerijevi nagrobni plošči v tübingenski cerkvi): zakaj je skratka
»roman škofa Vergerija« Tomizzin roman? Nekateri odgovori se seveda
ponujajo in jih Tomizza tudi izrecno ponudi: oba sta bila Istrana, človeka
z obmejnih prostorov, oba sta živela v časih soočanja verskih, kulturnih,
socialnih, nacionalnih svetov, njihovega rušenja in spreminjanja ter tudi
sama sodelovala pri tem. Oba sta bila »ezula«, izseljenca, toda nobeden
ni hotel in zmogel pretrgati vseh korenin iz sveta, iz katerega je izhajal.
Tomizzin roman govori o usodi, moči in nemoči ljudi na stičiščih sve-
tov v prelomnih časih, in to ljudi, ki so se odločili ali bili prisiljeni, da
emigrirajo, se izselijo, prestopijo (meje). Toda kaj vse je emigracija, kaj
je prestop meje? Danes, v času modnega govora o identitetah, bi lahko
rekli: emigracija je skoraj vedno spreminjanje ene ali več identitet zaradi
ohranjanja drugih. Kot taka je posebej težka – ali posebej lahka? – za
ljudi, ki so zrasli in živeli na mejah/stičiščih svetov in združevali in mešali
v sebi ali v svoji skupnosti različne navezanosti, pripadnosti, identite-
te. Prelomni, krizni časi (iz)postavijo eno identiteto proti drugi, eno
pripadnost proti drugi, zahtevajo opredelitev zgolj za eno in zavrženje
drugih identitet, pripadnosti, navezanosti: in to identitet, ki so do tedaj
v miru živele druga ob drugi, druga z drugo, v eni osebi in/skupnosti.
Vsaka opredelitev in vsaka neopredelitev za eno ali drugo ali tretjo je
v takih konstelacijah v lastnih in/ali tujih očeh doživljana kot izdaja.
Vsaka izbira je neizogibno povezana z občutkom krivde – priznanim
ali potlačenim. Calvin je z ozirom na verske opredelitve svojega časa
nekoč takole zagrenil odločitve o emigraciji: protestant, ki se ne izseli in
ostane v deželi, kjer nima verske svobode, neizogibno izdaja svojo vero,
saj jo mora skrivati ali sklepati kompromise; kdor se izseli, izdaja tiste
sovernike, ki so ostali, in navsezadnje prednike in od njih podedovano
domovino. »Strukturna podobnost« z doživljanji nacionalnih opredelitev
in selitvami v Tomizzinem (našem) prostoru in času se gotovo vsiljuje.
301
Lahko bi rekli, da je Tomizza hitro našel odgovor, zakaj se je v Kopru
nepričakovano srečal z Vergerijem, zakaj je nova, slovenska oblast po
stavila Vergeriju spomenik. Dolgo, skoraj celo desetletje dela na knjigi,
pa je iskal odgovor, zakaj ga je Vergerijeva zgodba tako pritegnila, zakaj
mu je bil »kljub vsemu«, kar je pri raziskovanju Vergerijevega življenja
odkrival, na nek čuden način tako blizu (kot nakaže z zaključnim prizo-
rom ob Vergerijevi nagrobni plošči v tübingenski cerkvi): zakaj je skratka
»roman škofa Vergerija« Tomizzin roman? Nekateri odgovori se seveda
ponujajo in jih Tomizza tudi izrecno ponudi: oba sta bila Istrana, človeka
z obmejnih prostorov, oba sta živela v časih soočanja verskih, kulturnih,
socialnih, nacionalnih svetov, njihovega rušenja in spreminjanja ter tudi
sama sodelovala pri tem. Oba sta bila »ezula«, izseljenca, toda nobeden
ni hotel in zmogel pretrgati vseh korenin iz sveta, iz katerega je izhajal.
Tomizzin roman govori o usodi, moči in nemoči ljudi na stičiščih sve-
tov v prelomnih časih, in to ljudi, ki so se odločili ali bili prisiljeni, da
emigrirajo, se izselijo, prestopijo (meje). Toda kaj vse je emigracija, kaj
je prestop meje? Danes, v času modnega govora o identitetah, bi lahko
rekli: emigracija je skoraj vedno spreminjanje ene ali več identitet zaradi
ohranjanja drugih. Kot taka je posebej težka – ali posebej lahka? – za
ljudi, ki so zrasli in živeli na mejah/stičiščih svetov in združevali in mešali
v sebi ali v svoji skupnosti različne navezanosti, pripadnosti, identite-
te. Prelomni, krizni časi (iz)postavijo eno identiteto proti drugi, eno
pripadnost proti drugi, zahtevajo opredelitev zgolj za eno in zavrženje
drugih identitet, pripadnosti, navezanosti: in to identitet, ki so do tedaj
v miru živele druga ob drugi, druga z drugo, v eni osebi in/skupnosti.
Vsaka opredelitev in vsaka neopredelitev za eno ali drugo ali tretjo je
v takih konstelacijah v lastnih in/ali tujih očeh doživljana kot izdaja.
Vsaka izbira je neizogibno povezana z občutkom krivde – priznanim
ali potlačenim. Calvin je z ozirom na verske opredelitve svojega časa
nekoč takole zagrenil odločitve o emigraciji: protestant, ki se ne izseli in
ostane v deželi, kjer nima verske svobode, neizogibno izdaja svojo vero,
saj jo mora skrivati ali sklepati kompromise; kdor se izseli, izdaja tiste
sovernike, ki so ostali, in navsezadnje prednike in od njih podedovano
domovino. »Strukturna podobnost« z doživljanji nacionalnih opredelitev
in selitvami v Tomizzinem (našem) prostoru in času se gotovo vsiljuje.
301
