Page 301 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 301
MARKO KERŠEVAN
o Vergeriju izhaja prav iz našega prostora in časa! Če smo natančni:
iz časa, ko je ta pros tor postal tudi uradno »naš«/slovenski prostor in
njegov čas tudi naš/slovenski čas. Tomizzino dejansko izhodišče in
okvir pisanja o Vergeriju ni razmerje med Vergerijem in Trubarjem
pri slovenski tiskani besedi (čeprav se tudi ta naveza izkaže kot izje-
mno pomembna za Vergerija samega in Tomizzino pisanje o njem).
Tomizzino izhodišče je namreč Capodistria/Koper,7 kjer se je v času
svojega tamkajšnjega šolanja in odraščanja (1944–1955) tudi prvič
srečal z Vergerijem in njegovo zgodbo.
V Kopru se Tomizza z Vergerijem ne bi srečal, če se ta štiristo let prej
ne bi srečal s Trubarjem; vsekakor se ne bi srečal z njim v času svojega
takratnega bivanja, ko je Capodistria uradno postala (predvsem) Koper
in so iz nje spontano in načrtovano izginjala obeležja njene italijanskosti.
Kakor koli: ko so v letih po vojni dobesedno in simbolno padli zidovi
med trdim in zadrtim italijanskim jedrom Capodistrie in njegovo sloven-
sko okolico in je Capodistria postala »naš Koper,« smo Slovenci postali
tudi dediči in nadaljevalci njegovega časa in varuhi/skrbniki njegovega
spomina – tudi spomina na Vergerija. Že sam Tomizzin roman seveda
razločno pokaže, da nismo in ne moremo biti njegovi edini dediči in
varuhi, da je Vergerij bil in ostane tudi italijanski, srednjeevropski, pro-
testantski (in katoliški), toda pokaže tudi, kako je bil ob vseh takratnih
pregradah, nerazumevanjih in nesporazumih že tedaj tudi slovenski;
ne nazadnje, ko mu ob smrtni postelji v Tübingenu stoji ob strani »kot
njegov rojak«8 Primož Trubar.
Tomizzin roman je sestavljen iz dveh delov; nekateri od kritikov
govore kar o dveh povezanih biografskih romanih. Prvi del kot uvod
pripoveduje o Tomizzinih koprskih letih, o času, ki ga je tam doživljal
od konca druge svetovne vojne do preselitve/izselitve v Trst leta 1955;
gre za leta njegovega šolanja v koprskem liceju, bivanja v semenišču,
mature in prve (novinarske) zaposlitve. V tem času so Capodistrio – po
7 Tomizza v romanu dosledno uporablja samo italijanska imena za kraje v Istri, o kate-
rih piše (razen za Šmarje, kjer uporabi samo slovensko ime). V priloženem prevodu
odlomkov sem uporabljal samo slovenska/hrvaška imena zanje.
8 V latinskem dokumentu »conterraneus«, pri Tomizzi »conterraneo«: omenjeni hrvaški
prevod (op. 3) je tu (lahko) natančnejši, ko prevede »kot zemljak«.
299
o Vergeriju izhaja prav iz našega prostora in časa! Če smo natančni:
iz časa, ko je ta pros tor postal tudi uradno »naš«/slovenski prostor in
njegov čas tudi naš/slovenski čas. Tomizzino dejansko izhodišče in
okvir pisanja o Vergeriju ni razmerje med Vergerijem in Trubarjem
pri slovenski tiskani besedi (čeprav se tudi ta naveza izkaže kot izje-
mno pomembna za Vergerija samega in Tomizzino pisanje o njem).
Tomizzino izhodišče je namreč Capodistria/Koper,7 kjer se je v času
svojega tamkajšnjega šolanja in odraščanja (1944–1955) tudi prvič
srečal z Vergerijem in njegovo zgodbo.
V Kopru se Tomizza z Vergerijem ne bi srečal, če se ta štiristo let prej
ne bi srečal s Trubarjem; vsekakor se ne bi srečal z njim v času svojega
takratnega bivanja, ko je Capodistria uradno postala (predvsem) Koper
in so iz nje spontano in načrtovano izginjala obeležja njene italijanskosti.
Kakor koli: ko so v letih po vojni dobesedno in simbolno padli zidovi
med trdim in zadrtim italijanskim jedrom Capodistrie in njegovo sloven-
sko okolico in je Capodistria postala »naš Koper,« smo Slovenci postali
tudi dediči in nadaljevalci njegovega časa in varuhi/skrbniki njegovega
spomina – tudi spomina na Vergerija. Že sam Tomizzin roman seveda
razločno pokaže, da nismo in ne moremo biti njegovi edini dediči in
varuhi, da je Vergerij bil in ostane tudi italijanski, srednjeevropski, pro-
testantski (in katoliški), toda pokaže tudi, kako je bil ob vseh takratnih
pregradah, nerazumevanjih in nesporazumih že tedaj tudi slovenski;
ne nazadnje, ko mu ob smrtni postelji v Tübingenu stoji ob strani »kot
njegov rojak«8 Primož Trubar.
Tomizzin roman je sestavljen iz dveh delov; nekateri od kritikov
govore kar o dveh povezanih biografskih romanih. Prvi del kot uvod
pripoveduje o Tomizzinih koprskih letih, o času, ki ga je tam doživljal
od konca druge svetovne vojne do preselitve/izselitve v Trst leta 1955;
gre za leta njegovega šolanja v koprskem liceju, bivanja v semenišču,
mature in prve (novinarske) zaposlitve. V tem času so Capodistrio – po
7 Tomizza v romanu dosledno uporablja samo italijanska imena za kraje v Istri, o kate-
rih piše (razen za Šmarje, kjer uporabi samo slovensko ime). V priloženem prevodu
odlomkov sem uporabljal samo slovenska/hrvaška imena zanje.
8 V latinskem dokumentu »conterraneus«, pri Tomizzi »conterraneo«: omenjeni hrvaški
prevod (op. 3) je tu (lahko) natančnejši, ko prevede »kot zemljak«.
299
