Page 304 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 304
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Tomizza in protestantizem
Za konec še vprašanje, ki se vsaj za revijo »za vprašanja protestantiz-
ma« prav tako vsiljuje: ali je Tomizzino dolgotrajno ukvarjanje z Ver
gerijem morda tudi izraz duhovne bližine (Vergerijemu) protestantizmu?
Vprašanje še dodatno izziva dejstvo, da je leta 1987 Tomizza po Verge-
rijevem življenjepisu izdal še eno knjigo o protestantizmu v Istri: Ko je
Bog zapustil cerkev. Življenje in vera v istrskem trgu v 16. stoletju.10
Ni na nas, da bi se kot nepoučeni kakorkoli izrekali o Tomizzinih
versko-duhovnih opredelitvah. Tomizzin in naš čas gotovo tudi ni čas, ko
bi bile verske opredelitve tako v ospredju kakor v 16. stoletju. V delih, ki
ju imamo pred sabo, ni nikakršnih Tomizzinih veroizpovednih izjav. Za
odgovor imamo na voljo le ti dve deli sami in dvoje Tomizzinih podob
protestantizma in protestantov 16. stoletja. Če bi brez posebnega študija
in analize tvegali neko presojo, bi lahko rekli, da »Vergerijev roman«
izraža Tomizzino bližino in vsaj empatijo do italijanske reformacije in
njenih protagonistov iz vrst klera in laikov, še znotraj ali že zunaj uradne
rimske Cerkve. Blizu so mu njihova verska iskanja, duhovna razgibanost,
kritičnost do takratne uradne Cerkve, njihova pretežno erazmovska
humanistična usmeritev.
Hkrati pa se ob njih sprašuje (in dvomi), ali bi bilo v Italiji – »bučni,
iznajdljivi in nezaustavljivi« – mogoče sprejeti severnjaški pesimistični
pogled na človeško naravo, pa resnost in strogost, tudi togost švicarske-
ga in nemškega protestantizma – brez katerih pa po njegovem spet ni
mogoče zaresno uveljaviti nove/stare vere »čistega evangelija«.
Tomizza skuša celo »psihoanalizirati« Vergerijevo (protestantsko) zavra-
čanje materialnih obredov in simbolov. Odbijajo ga Vergerijev bojeviti iko-
noklazem in izbruhi fanatičnega sovraštva do katoliškega sveta. V njih vidi
Vergerijev boj s samim seboj, z nepreseženim (želenim) v njem samem.
»Pred očmi vsega Kopra, celo vse Istre, ko so vsi opazovali, kako bom
ravnal – piše Vergerij – na pogrebu, sem bratu, škofu v Pulju, z Božjo
10 Fulvio Tomizza: Quando Dio usci di chiesa. Milano1987: Mondadori. Uporabljal sem
samo hrvaški prevod: Kad je Bog napustio crkvu: Život i vjera u jednom istarskom
trgovištu u 16. stoljeću. (Prevedel Mate Maras, spremna beseda Miroslav Bertoša).
Pula 1989: Čakovski sabor, Istarska književna kolonija »Grozd«.
302
Tomizza in protestantizem
Za konec še vprašanje, ki se vsaj za revijo »za vprašanja protestantiz-
ma« prav tako vsiljuje: ali je Tomizzino dolgotrajno ukvarjanje z Ver
gerijem morda tudi izraz duhovne bližine (Vergerijemu) protestantizmu?
Vprašanje še dodatno izziva dejstvo, da je leta 1987 Tomizza po Verge-
rijevem življenjepisu izdal še eno knjigo o protestantizmu v Istri: Ko je
Bog zapustil cerkev. Življenje in vera v istrskem trgu v 16. stoletju.10
Ni na nas, da bi se kot nepoučeni kakorkoli izrekali o Tomizzinih
versko-duhovnih opredelitvah. Tomizzin in naš čas gotovo tudi ni čas, ko
bi bile verske opredelitve tako v ospredju kakor v 16. stoletju. V delih, ki
ju imamo pred sabo, ni nikakršnih Tomizzinih veroizpovednih izjav. Za
odgovor imamo na voljo le ti dve deli sami in dvoje Tomizzinih podob
protestantizma in protestantov 16. stoletja. Če bi brez posebnega študija
in analize tvegali neko presojo, bi lahko rekli, da »Vergerijev roman«
izraža Tomizzino bližino in vsaj empatijo do italijanske reformacije in
njenih protagonistov iz vrst klera in laikov, še znotraj ali že zunaj uradne
rimske Cerkve. Blizu so mu njihova verska iskanja, duhovna razgibanost,
kritičnost do takratne uradne Cerkve, njihova pretežno erazmovska
humanistična usmeritev.
Hkrati pa se ob njih sprašuje (in dvomi), ali bi bilo v Italiji – »bučni,
iznajdljivi in nezaustavljivi« – mogoče sprejeti severnjaški pesimistični
pogled na človeško naravo, pa resnost in strogost, tudi togost švicarske-
ga in nemškega protestantizma – brez katerih pa po njegovem spet ni
mogoče zaresno uveljaviti nove/stare vere »čistega evangelija«.
Tomizza skuša celo »psihoanalizirati« Vergerijevo (protestantsko) zavra-
čanje materialnih obredov in simbolov. Odbijajo ga Vergerijev bojeviti iko-
noklazem in izbruhi fanatičnega sovraštva do katoliškega sveta. V njih vidi
Vergerijev boj s samim seboj, z nepreseženim (želenim) v njem samem.
»Pred očmi vsega Kopra, celo vse Istre, ko so vsi opazovali, kako bom
ravnal – piše Vergerij – na pogrebu, sem bratu, škofu v Pulju, z Božjo
10 Fulvio Tomizza: Quando Dio usci di chiesa. Milano1987: Mondadori. Uporabljal sem
samo hrvaški prevod: Kad je Bog napustio crkvu: Život i vjera u jednom istarskom
trgovištu u 16. stoljeću. (Prevedel Mate Maras, spremna beseda Miroslav Bertoša).
Pula 1989: Čakovski sabor, Istarska književna kolonija »Grozd«.
302
