Page 110 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 110
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
programu 19. stoletja, ki gaje Richard Wagner ubesedil v formulaciji:
»Čas tu postane prostor« (»Zum Raum wird hier die Zeit«). Celo Paul Til-
lich, ki je kulturno-teološko razmišljal o bivanju in prebivanju v prostoru,
je govoril o spopadu med judovsko-krščanskim »Bogom zgodovine« in
»bogovi prostora« (Tillich 1962,187–197); še leta 1986 se je lahko srečalo
formulacijo: »Bog prebiva v času« (Ritschl 1986, 250–61).
Deficitarnost take teološke usmeritve je v tem, da po prodoru no-
vodobne kozmologije ne zmore več poimenovati odnosa Boga do izku
stveno doživetega prostora. Neprostorsko (raumlose) vzročnost lahko
opredelimo le iz nasprotja do znotraj svetne kavzalnosti, hkrati pa ne
prostorska vsenavzočnost ne dopušča diferenciacije, ki jo krščanska
pobožnost vendarle izkusi. Karl Barth se je skliceval na trinitarni značaj
krščanske molitve in proti sprejetju Božje neprostorskosti postavil tezo,
da je Bog različen od vseh svetovnih prostorov, ker živi v svoji trinitar-
nosti različnost v sebi samem in ima tako svoj prostor v sebi samem (K.
Barth [1940] 1986, 527). Možnih fenomenoloških vidikov in posledic
te teze pa Barth pri tem ni razvil.
Na tem mestu lahko ponovno opozorim na bistrega učenca Ulri-
cha Beuttlerja, po izobrazbi tudi fizika. Opazil je, da imajo vse rešitve
problema, ki obstaja od Kanta dalje, nekaj skupnega, pa naj pri tem
zagovarjajo pro ali contra: s pojmom »prostor« imajo vse v mislih – kot
tudi Kant in Schleiermacher – evklidični geometrijski prostor, tridi-
menzionalno neskončen, neprekinjen, enoobličen, homogen, izotropen
itd. Spričo takratne odsotnosti neevklidičnih geometrij sta bila Kant
in Schleiermacher lahko prepričana, da matematična geometrija (kot
sintetični apriori zunanjega čuta) in empirična geometrija sovpadata;
to seveda že nekaj časa ni več sprejeto. Evklidični geometrični prostor
pa sam po sebi ne more imeti krajev, v katerih bi bil Bog lahko navzoč.
Geometrijski prostor je zato religiozno posredno irelevanten in si ga
je mogoče teološko prisvajati skoraj le z zavajanjem. Treba je torej na
novo razviti pojem prostora, ki bo različen od geometrijskega in ki bo
dopuščal lokalno, gradualno, intencionalno in časovno diferenciacijo.
(Beuttler 2010, 31,33 isl.).
To pa nikakor ne pomeni, da bi teologi znova razvijali kozmologije,
ki bi lahko »hodile v zelje« vsakokratnim naravoslovnim modelom na-
108
programu 19. stoletja, ki gaje Richard Wagner ubesedil v formulaciji:
»Čas tu postane prostor« (»Zum Raum wird hier die Zeit«). Celo Paul Til-
lich, ki je kulturno-teološko razmišljal o bivanju in prebivanju v prostoru,
je govoril o spopadu med judovsko-krščanskim »Bogom zgodovine« in
»bogovi prostora« (Tillich 1962,187–197); še leta 1986 se je lahko srečalo
formulacijo: »Bog prebiva v času« (Ritschl 1986, 250–61).
Deficitarnost take teološke usmeritve je v tem, da po prodoru no-
vodobne kozmologije ne zmore več poimenovati odnosa Boga do izku
stveno doživetega prostora. Neprostorsko (raumlose) vzročnost lahko
opredelimo le iz nasprotja do znotraj svetne kavzalnosti, hkrati pa ne
prostorska vsenavzočnost ne dopušča diferenciacije, ki jo krščanska
pobožnost vendarle izkusi. Karl Barth se je skliceval na trinitarni značaj
krščanske molitve in proti sprejetju Božje neprostorskosti postavil tezo,
da je Bog različen od vseh svetovnih prostorov, ker živi v svoji trinitar-
nosti različnost v sebi samem in ima tako svoj prostor v sebi samem (K.
Barth [1940] 1986, 527). Možnih fenomenoloških vidikov in posledic
te teze pa Barth pri tem ni razvil.
Na tem mestu lahko ponovno opozorim na bistrega učenca Ulri-
cha Beuttlerja, po izobrazbi tudi fizika. Opazil je, da imajo vse rešitve
problema, ki obstaja od Kanta dalje, nekaj skupnega, pa naj pri tem
zagovarjajo pro ali contra: s pojmom »prostor« imajo vse v mislih – kot
tudi Kant in Schleiermacher – evklidični geometrijski prostor, tridi-
menzionalno neskončen, neprekinjen, enoobličen, homogen, izotropen
itd. Spričo takratne odsotnosti neevklidičnih geometrij sta bila Kant
in Schleiermacher lahko prepričana, da matematična geometrija (kot
sintetični apriori zunanjega čuta) in empirična geometrija sovpadata;
to seveda že nekaj časa ni več sprejeto. Evklidični geometrični prostor
pa sam po sebi ne more imeti krajev, v katerih bi bil Bog lahko navzoč.
Geometrijski prostor je zato religiozno posredno irelevanten in si ga
je mogoče teološko prisvajati skoraj le z zavajanjem. Treba je torej na
novo razviti pojem prostora, ki bo različen od geometrijskega in ki bo
dopuščal lokalno, gradualno, intencionalno in časovno diferenciacijo.
(Beuttler 2010, 31,33 isl.).
To pa nikakor ne pomeni, da bi teologi znova razvijali kozmologije,
ki bi lahko »hodile v zelje« vsakokratnim naravoslovnim modelom na-
108
