Page 107 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 107
WALTER SPARN
in pisano gibljejo blaženi, svetniki in angeli nebeškega prebivališča.3
Kljub dejstvu, da gre pri tem za iluzionistično slikarsko insceniranje,
imamo opraviti z estetsko in čustveno učinkovito obnovo tradicional-
ne vertikalnosti sveta, z razvrščanjem območij v prostoru od spodaj
navzgor. Protestantsko cerkveno stavbarstvo se je nebu/nebesom v cerkvi
povsem odpovedalo (razen tam, kjer je prevzelo ali ponavljalo gotske
nebesne oboke). V bistvu sploh ni poznalo sakralnega prostora, saj je
po Luthrovem prepričanju »Božja hiša tam, kjer zveni in se posluša
Božja beseda«, pa čeprav je to most na Labi. Udejanjenje tega pogleda
in koncepta v cerkvenem stavbarstvu je pomenilo odstranitev vsakršnih
podob (v kalvinizmu), ali pa slikovito predstavljanje Svetega pisma (v
luteranstvu). Luteransko dosledno v tem smislu ni bilo le oblikovanje
podnožja prižnice kot Mojzesa in postavitev Kristusove podobe na njen
nadstrešek, ali poslikavanje visokega oltarja z biblijskimi prizori, ampak
tudi tovrstno poslikanje cerkvenega stropa. V Turingiji in Frankoniji
poznamo ganljive primere, ki motivno posegajo po vsem od začetkov
svetopisemske Geneze do konca Apokalipse. Cerkveno občestvo tako ne
roma več po poti zahoda v svetlobi vzhoda, temveč sedi v svetu Božje
besede in njenega razodevanja zgodovine odrešenja.
Temu insceniranju biblijske zgodovine odrešenja v cerkvenem pro-
storu ustreza popolna desakralizacija kozmičnega prostora Za to se
je zav estno zavzemal že Luther in to ne le zaradi razvrednotenja nebes-
nih teles, kot ga je zahtevala že svetopisemska pripoved o stvarjenju (Gen
1). Za religiozno nevtraliziranje kozmičnega prostora je pomembna
tudi Luthrova interpretacija verovanja v Jezusovo mesto »na desnici
Boga Očeta«: pomembna mu je navzočnost celotnega Kristusa, v nje-
govi Božji in človeški naravi, v celotnem kozmosu. To je pomenilo za-
vrnitev vertikalne svetovne osi in prostorske hierarhije krajev glede na
to os. Vsekakor pa Luther in luteranski filozofi svojega kristološkega
pojmovanja prostora nikdar niso prenesli na sam (fizični) kozmos. Bolj
so nasprotovali panteistični resakralizaciji kozmosa v renesančno pla-
tonistični tezi o neskončnosti prostora; nasprotovali so tudi Keplerjevi
3 Iz bogate umetnostnozgodovinske teološke literature bi opozoril na delo Johannesa
Zahltena Barocke Himmelsbilder im kosmologischen Kontext (Hübner 2004, 237–254).
105
in pisano gibljejo blaženi, svetniki in angeli nebeškega prebivališča.3
Kljub dejstvu, da gre pri tem za iluzionistično slikarsko insceniranje,
imamo opraviti z estetsko in čustveno učinkovito obnovo tradicional-
ne vertikalnosti sveta, z razvrščanjem območij v prostoru od spodaj
navzgor. Protestantsko cerkveno stavbarstvo se je nebu/nebesom v cerkvi
povsem odpovedalo (razen tam, kjer je prevzelo ali ponavljalo gotske
nebesne oboke). V bistvu sploh ni poznalo sakralnega prostora, saj je
po Luthrovem prepričanju »Božja hiša tam, kjer zveni in se posluša
Božja beseda«, pa čeprav je to most na Labi. Udejanjenje tega pogleda
in koncepta v cerkvenem stavbarstvu je pomenilo odstranitev vsakršnih
podob (v kalvinizmu), ali pa slikovito predstavljanje Svetega pisma (v
luteranstvu). Luteransko dosledno v tem smislu ni bilo le oblikovanje
podnožja prižnice kot Mojzesa in postavitev Kristusove podobe na njen
nadstrešek, ali poslikavanje visokega oltarja z biblijskimi prizori, ampak
tudi tovrstno poslikanje cerkvenega stropa. V Turingiji in Frankoniji
poznamo ganljive primere, ki motivno posegajo po vsem od začetkov
svetopisemske Geneze do konca Apokalipse. Cerkveno občestvo tako ne
roma več po poti zahoda v svetlobi vzhoda, temveč sedi v svetu Božje
besede in njenega razodevanja zgodovine odrešenja.
Temu insceniranju biblijske zgodovine odrešenja v cerkvenem pro-
storu ustreza popolna desakralizacija kozmičnega prostora Za to se
je zav estno zavzemal že Luther in to ne le zaradi razvrednotenja nebes-
nih teles, kot ga je zahtevala že svetopisemska pripoved o stvarjenju (Gen
1). Za religiozno nevtraliziranje kozmičnega prostora je pomembna
tudi Luthrova interpretacija verovanja v Jezusovo mesto »na desnici
Boga Očeta«: pomembna mu je navzočnost celotnega Kristusa, v nje-
govi Božji in človeški naravi, v celotnem kozmosu. To je pomenilo za-
vrnitev vertikalne svetovne osi in prostorske hierarhije krajev glede na
to os. Vsekakor pa Luther in luteranski filozofi svojega kristološkega
pojmovanja prostora nikdar niso prenesli na sam (fizični) kozmos. Bolj
so nasprotovali panteistični resakralizaciji kozmosa v renesančno pla-
tonistični tezi o neskončnosti prostora; nasprotovali so tudi Keplerjevi
3 Iz bogate umetnostnozgodovinske teološke literature bi opozoril na delo Johannesa
Zahltena Barocke Himmelsbilder im kosmologischen Kontext (Hübner 2004, 237–254).
105
