Page 109 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 109
WALTER SPARN
so morali biti zato prepuščeni pobožni fantaziji, kot je pisal Schleier-
macher. To je samo po sebi sicer v redu (Luther je v tej zvezi govoril o
»imaginaciji«, Karl Barth celo o »divinaciji«), toda ni dovolj, če pobožnih
fantazij ne predpisuje in ureja več noben kanon. Tako se ostaja brez
besed nasproti »višjim svetovom« in »onstranstvu«, s katerimi je ezote-
rika od 18. stoletja dalje nadomestila prazno kozmično nebo. Vsebina
teh zamišljanih prostorov je bila črpana in selekcionirana iz Biblije ali
novih razodetij, dejansko pa je pri Emanuelu Swedenborgu ali Johannu
Casparju Lavaterju in kasneje šlo za projekcije človeških hrepenenj in vse
preveč človeškega širjenja Jaza. Ker je bila sodobna ljudska pobožnost
teološko prepuščena sama sebi, je v veliki meri prežeta s kozmološko
eshatologijo te poljudne ezoterike.
Bog in prostor
Schleiermacher je s svojo tezo o neprostorski vsenavzočnosti Boga
udejanjil konsekvence iz Kantove spoznavno kritične destrukcije kon-
cepta absolutnega prostora. Po Kantu ima prostor empirično realnost
tako, da naš zunanji čut konstituira prostorsko pojavnost predmetov v
tridimenzionalnem prostoru; istočasno pa ima prostor transcendentalno
identiteto, se pravi, da sam ni predmet (čutnega) zrenja, temveč njegova
forma.4 Od takrat se tako rekoč ni več posegalo po predpostavki teo-
fornega absolutnega prostora; na evangeličanski strani bi morda lahko
omenili le idejo Karla Heima o nadpolarnih prostorih, ki jo je razvil
po letu 1904 ob recepciji Einsteinove fizike, na katoliški pa idejo »koz-
mičnega Kristusa«, v kateri je Teilhard de Chardin prav tako povezal
prostorsko in časovno orientacijo v kozmosu (Thiede 2001). Vsekakor
je evangeličanska teologija do nedavnega skoraj v celoti zanikala kakršno
koli povezovanje Boga in kozmosa kot prostora. To se je zrcalilo tudi v
privilegiranju eksistencialno-časovne dimenzije bivanja nasproti estetsko
prostorski po letu 1918, posebej v protestu proti umetniško-religioznemu
4 Natančno predstavitev metafizike prostora kot reprezentacije Boga (Henry More,
Isaac Newton, Leonhard Euler in drugi) in Kantove »kopernikanske revolucije« v
tej zvezi nudi Ulrich Beuttler (2010, 203–241).
107
so morali biti zato prepuščeni pobožni fantaziji, kot je pisal Schleier-
macher. To je samo po sebi sicer v redu (Luther je v tej zvezi govoril o
»imaginaciji«, Karl Barth celo o »divinaciji«), toda ni dovolj, če pobožnih
fantazij ne predpisuje in ureja več noben kanon. Tako se ostaja brez
besed nasproti »višjim svetovom« in »onstranstvu«, s katerimi je ezote-
rika od 18. stoletja dalje nadomestila prazno kozmično nebo. Vsebina
teh zamišljanih prostorov je bila črpana in selekcionirana iz Biblije ali
novih razodetij, dejansko pa je pri Emanuelu Swedenborgu ali Johannu
Casparju Lavaterju in kasneje šlo za projekcije človeških hrepenenj in vse
preveč človeškega širjenja Jaza. Ker je bila sodobna ljudska pobožnost
teološko prepuščena sama sebi, je v veliki meri prežeta s kozmološko
eshatologijo te poljudne ezoterike.
Bog in prostor
Schleiermacher je s svojo tezo o neprostorski vsenavzočnosti Boga
udejanjil konsekvence iz Kantove spoznavno kritične destrukcije kon-
cepta absolutnega prostora. Po Kantu ima prostor empirično realnost
tako, da naš zunanji čut konstituira prostorsko pojavnost predmetov v
tridimenzionalnem prostoru; istočasno pa ima prostor transcendentalno
identiteto, se pravi, da sam ni predmet (čutnega) zrenja, temveč njegova
forma.4 Od takrat se tako rekoč ni več posegalo po predpostavki teo-
fornega absolutnega prostora; na evangeličanski strani bi morda lahko
omenili le idejo Karla Heima o nadpolarnih prostorih, ki jo je razvil
po letu 1904 ob recepciji Einsteinove fizike, na katoliški pa idejo »koz-
mičnega Kristusa«, v kateri je Teilhard de Chardin prav tako povezal
prostorsko in časovno orientacijo v kozmosu (Thiede 2001). Vsekakor
je evangeličanska teologija do nedavnega skoraj v celoti zanikala kakršno
koli povezovanje Boga in kozmosa kot prostora. To se je zrcalilo tudi v
privilegiranju eksistencialno-časovne dimenzije bivanja nasproti estetsko
prostorski po letu 1918, posebej v protestu proti umetniško-religioznemu
4 Natančno predstavitev metafizike prostora kot reprezentacije Boga (Henry More,
Isaac Newton, Leonhard Euler in drugi) in Kantove »kopernikanske revolucije« v
tej zvezi nudi Ulrich Beuttler (2010, 203–241).
107
