Page 106 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 106
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
nekatera protestantska ozemlja še dolgo uporabljala julijanski koledar.
Plodno sodelovanje med Keplerjem, ki je cesarju Rudolfu preskrbel iz-
boljšane tablice zvezdnih položajev, in Galilejem je ostalo v senci težav,
ki sta jih imela vsak s svojo Cerkvijo. Bolj mirno je potekala dolgoletna
izmenjava med učenim vojvodo Avgustom iz Wolfenbüttla in v Rimu
živečim jezuitom Athanasijem Kircherjem, ali debata med anglikanskim
platonistom iz Cambridgea Henryjem Morom in Descartesom. Neka-
tera od teh imen so znana tudi po uporabi idej, ki so bile zunaj šolskega
aristotelizma obeh veroizpovedi. Keplerjeva svetovna harmonija je bila
prežeta s pitagorejskimi in platonističnimi predstavami, Kircherjeva
izbira je bil Tycho Brache, toda v svojem Itinerarium extaticum 1656
je obravnaval hermetične in panzofične nebesne modele. Navsezadnje
so bili prav jezuiti tisti, ki so v tem času s koncepcijo »možnih svetov«
zaobšli realistično kozmologijo in s tem pripravili pot za metafizično
inovacijo luterana Leibniza.
Razveza kozmičnega in religioznega neba
V »koevolucijo« reformacije in katoliške prenove v tej zvezi pa so
vključena tudi znatna razhajanja v pogledih na razmerje med religioznim
in prostorskim nebom in na odnos Boga do ustvarjenega prostora sploh.
Najpomembnejša je bila razveza religioznega in kozmičnega neba, ki jo je
izvedel že Luther in na kateri so luteranski teologi vztrajali tako nasproti
tridentinskim kot tudi kalvinističnim stališčem. S to razvezo je bila teo
loško nevtralizirana kozmološka asimetrija med omejenim človeškim
svetom in časom na eni strani in časovno ter prostorsko neskončnostjo
kozmosa na drugi strani. V času razsvetljenstva 18. stoletja je to v pro-
testantski teologiji privedlo do tega, da so Božjo navzočnost v kozmosu
razumeli kot časovno opredeljevanje, toda hkrati kot nekaj neprostor-
skega /brezprostorskega (raumlos) – kar je bilo seveda radikalna revizija.
Vsi poznamo primere slikovnega in arhitektonskega predstavljanja
religioznega neba v katoliških baročnih cerkvah. Praviloma se poslikana
kupola odpira navzgor, v »nebo/nebesa«; onstran oblakov in natančno
nad zemeljskim opazovalcem spodaj se v siju božanske slave živahno
104
nekatera protestantska ozemlja še dolgo uporabljala julijanski koledar.
Plodno sodelovanje med Keplerjem, ki je cesarju Rudolfu preskrbel iz-
boljšane tablice zvezdnih položajev, in Galilejem je ostalo v senci težav,
ki sta jih imela vsak s svojo Cerkvijo. Bolj mirno je potekala dolgoletna
izmenjava med učenim vojvodo Avgustom iz Wolfenbüttla in v Rimu
živečim jezuitom Athanasijem Kircherjem, ali debata med anglikanskim
platonistom iz Cambridgea Henryjem Morom in Descartesom. Neka-
tera od teh imen so znana tudi po uporabi idej, ki so bile zunaj šolskega
aristotelizma obeh veroizpovedi. Keplerjeva svetovna harmonija je bila
prežeta s pitagorejskimi in platonističnimi predstavami, Kircherjeva
izbira je bil Tycho Brache, toda v svojem Itinerarium extaticum 1656
je obravnaval hermetične in panzofične nebesne modele. Navsezadnje
so bili prav jezuiti tisti, ki so v tem času s koncepcijo »možnih svetov«
zaobšli realistično kozmologijo in s tem pripravili pot za metafizično
inovacijo luterana Leibniza.
Razveza kozmičnega in religioznega neba
V »koevolucijo« reformacije in katoliške prenove v tej zvezi pa so
vključena tudi znatna razhajanja v pogledih na razmerje med religioznim
in prostorskim nebom in na odnos Boga do ustvarjenega prostora sploh.
Najpomembnejša je bila razveza religioznega in kozmičnega neba, ki jo je
izvedel že Luther in na kateri so luteranski teologi vztrajali tako nasproti
tridentinskim kot tudi kalvinističnim stališčem. S to razvezo je bila teo
loško nevtralizirana kozmološka asimetrija med omejenim človeškim
svetom in časom na eni strani in časovno ter prostorsko neskončnostjo
kozmosa na drugi strani. V času razsvetljenstva 18. stoletja je to v pro-
testantski teologiji privedlo do tega, da so Božjo navzočnost v kozmosu
razumeli kot časovno opredeljevanje, toda hkrati kot nekaj neprostor-
skega /brezprostorskega (raumlos) – kar je bilo seveda radikalna revizija.
Vsi poznamo primere slikovnega in arhitektonskega predstavljanja
religioznega neba v katoliških baročnih cerkvah. Praviloma se poslikana
kupola odpira navzgor, v »nebo/nebesa«; onstran oblakov in natančno
nad zemeljskim opazovalcem spodaj se v siju božanske slave živahno
104
