Page 111 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 111
WALTER SPARN
stanka, strukture in evolucije kozmosa; taka napaka ne sme več obreme-
njevati znanstveno- in kulturnohermenevtičnega razgovora teologije z
naravoslovjem. Namesto kozmoloških teorij je na dnevnem redu fenome-
nologija prostorov Božje navzočnosti. Vprašanje se namreč ne glasi: Kako
je Bog lahko v prostoru povsod navzoč? – kot da bi bilo tako metafizično
izvajanje mogoče in kot da v svetu ne bi bilo krajev, v katerem bi vpra-
šanje »kje je Bog?« ostalo brez odgovora. Vprašanje se glasi: Kako lahko
opišemo prostore, v katerih je Bog doživljan kot navzoč? Odgovor naj bi
bil kar se da »gost opis« v smislu fenomenološkega »odprtja« zunanje in
notranje zaznanega. Tu je prišlo v zadnjih desetletjih do mnogo obeta-
joče konvergence siceršnje – delno dobro utemeljene, upravičene, delno
obžalovanja vredne – divergence v kozmoloških posledicah in učinkih
protestantske reformacije in katoliške reforme. To konvergenco lahko
sedanji spatial turn v kulturoloških vedah le še okrepi. Toda taka feno-
menologija na nov način nadaljuje stari znanstvenoteoretski program
»reševanja fenomenov«, ki ga je postavil Platon in kasneje ponovno
kozmologi 16. stoletja.
Prostori, v katerih se verodostojno doživlja Božja navzočnost, niso le
prostori, ki so posebej namenjeni religiozni praksi, saj religiozna praksa
tudi ni omejena le na take prostore. Religiozno relevanten prostor je tudi
življenjski prostor, na primer naše stanovanje ali domovina, ki ustvarja
trajno vzdušje drugačnega, od nas spremenjenega okolja našega vsakda-
njega bivanja; Bog se tu da izkusiti kot prikrita transcendenca v prostoru
(praesentia per essentiam). Še vedno je relevanten tudi kozmični prostor,
saj še vedno hodimo pokončno in še vedno lahko gledamo proti nebu.
To je tudi imel v mislih Kant, ko je razločno artikuliral ambivalentnost
»zvezdnega neba nad nami«, končnega in neskončnega, fascinirajočega in
grozljivega. Tako je nebo lahko religiozni simbol za razliko Boga nasproti
svetu, v katerem je hkrati navzoč kot moč (praesentia per potentiam).
Interdisciplinarna fenomenologija teh prostorov je ena od najzanimi-
vejših aktualnih nalog. O tem bi bilo potrebno posebno predavanje. Tu
bi rad opozoril le še na en poseben prostor: prostor cerkvene božje službe,
poseben prostor, heterotop, v katerem se prepletajo vsi prostori, ki jih
praznujoči doživljajo telesno, čustveno in refleksivno in katerih ambiva-
lentnost – tako upajo – odrešujoče predeluje (praesentia Dei salutaris).
109
stanka, strukture in evolucije kozmosa; taka napaka ne sme več obreme-
njevati znanstveno- in kulturnohermenevtičnega razgovora teologije z
naravoslovjem. Namesto kozmoloških teorij je na dnevnem redu fenome-
nologija prostorov Božje navzočnosti. Vprašanje se namreč ne glasi: Kako
je Bog lahko v prostoru povsod navzoč? – kot da bi bilo tako metafizično
izvajanje mogoče in kot da v svetu ne bi bilo krajev, v katerem bi vpra-
šanje »kje je Bog?« ostalo brez odgovora. Vprašanje se glasi: Kako lahko
opišemo prostore, v katerih je Bog doživljan kot navzoč? Odgovor naj bi
bil kar se da »gost opis« v smislu fenomenološkega »odprtja« zunanje in
notranje zaznanega. Tu je prišlo v zadnjih desetletjih do mnogo obeta-
joče konvergence siceršnje – delno dobro utemeljene, upravičene, delno
obžalovanja vredne – divergence v kozmoloških posledicah in učinkih
protestantske reformacije in katoliške reforme. To konvergenco lahko
sedanji spatial turn v kulturoloških vedah le še okrepi. Toda taka feno-
menologija na nov način nadaljuje stari znanstvenoteoretski program
»reševanja fenomenov«, ki ga je postavil Platon in kasneje ponovno
kozmologi 16. stoletja.
Prostori, v katerih se verodostojno doživlja Božja navzočnost, niso le
prostori, ki so posebej namenjeni religiozni praksi, saj religiozna praksa
tudi ni omejena le na take prostore. Religiozno relevanten prostor je tudi
življenjski prostor, na primer naše stanovanje ali domovina, ki ustvarja
trajno vzdušje drugačnega, od nas spremenjenega okolja našega vsakda-
njega bivanja; Bog se tu da izkusiti kot prikrita transcendenca v prostoru
(praesentia per essentiam). Še vedno je relevanten tudi kozmični prostor,
saj še vedno hodimo pokončno in še vedno lahko gledamo proti nebu.
To je tudi imel v mislih Kant, ko je razločno artikuliral ambivalentnost
»zvezdnega neba nad nami«, končnega in neskončnega, fascinirajočega in
grozljivega. Tako je nebo lahko religiozni simbol za razliko Boga nasproti
svetu, v katerem je hkrati navzoč kot moč (praesentia per potentiam).
Interdisciplinarna fenomenologija teh prostorov je ena od najzanimi-
vejših aktualnih nalog. O tem bi bilo potrebno posebno predavanje. Tu
bi rad opozoril le še na en poseben prostor: prostor cerkvene božje službe,
poseben prostor, heterotop, v katerem se prepletajo vsi prostori, ki jih
praznujoči doživljajo telesno, čustveno in refleksivno in katerih ambiva-
lentnost – tako upajo – odrešujoče predeluje (praesentia Dei salutaris).
109
