Page 105 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 105
WALTER SPARN
valo več kopernikancev, tako tudi Erasmus Reinhold, ki je leta 1551
svoje, kmalu splošno uporabljane, Prutenische Tafeln (Pruske tablice)
o legi sonca, meseca in petih planetov zasnoval na heliocentričnem si
stemu. Sam Melanchthon sicer ni hotel sprejeti Kopernikove pretenzi-
je, da nudi pravo teorijo. Vodilni evangeličanski duhovnik Nürnberga,
And reas Osiander, je v predgovoru Koperniku hvalil heliocentričnost
kot do tedaj najboljši model za kozmološko preračunavanje, ki pa da iz
bibličnih razlogov ne more veljati za opis realnosti. Taka argumentacija
je pri obeh »religijskih strankah« še dolgo veljala za vzorec teološkega
relativiziranja nove kozmologije.
Na protestantski strani je bil kopernikanski model navzoč v akadem-
skem pouku, čeprav je leta 1588 danski astronom Tycho Brache zasnoval
mešani model, ki se je poučeval do srede 17. stoletja. Po tem modelu
krožijo planeti okrog sonca, vsi skupaj pa s soncem vendarle okrog Zem-
lje: Zemlja ostaja v stabilnem središču sveta. Na rimskokatoliški strani je
bilo Kopernikovo delo dano na Indeks (šele) leta 1616, v zvezi s spori z
Galilejem. Toda tudi tu je bil sprejet Tychov sistem, delno tudi v novih
variantah; vsekakor je bil stari Ptolemejev sistem korigiran, kot na primer
pri Giovanniju Batisti Riccioliju, ki je pustil, da planeta Jupiter in Saturn
krožita le okrog Zemlje. Emblematsko bogati začetek njegovega spisa
Almagestum Novum 1651 predstavi hkrati s tremi kozmološkimi sistemi
tudi teološko opravičenje kozmologije: trinitarni (!) Bog je uredil svet po
»meri, številu in teži«, kot izhaja iz svetopisemske Knjige modrosti (Mdr
11,21 in dalje); svetloba, ki izhaja iz Boga, naredi kozmos (raz)viden za
človeške oči – in za daljnogled. Ricciolijev program najdemo tudi pri
protestantskih filozofih narave tistega časa. Tudi če še ni sprejeto kot
središče kozmičnega sveta, je in ostaja Sonce vse od antike dalje simbol
človeškega duha in njegove spoznavne moči ter simbol vladarske slave.
Najraje bi vam pripovedoval o napeti zgodbi/zgodovini kozmologije
med Kopernikom in Isaacom Newtonom ali Gottfriedom Wilhelmom
Leibnizom, a se moram omejiti na opozorilo, da so pri oblikovanju nove
podobe sveta sodelovali pripadniki obeh konfesij, in to preko njihovih
meja. Lep primer za to so Pruske tablice, ki so jih publicirali v Tübin-
genu in jih je razvil Keplerjev učitelj Michael Mästlin: sprejete so bile
kot temelj gregorijanske reforme koledarja leta 1582 – kljub temu pa so
103
valo več kopernikancev, tako tudi Erasmus Reinhold, ki je leta 1551
svoje, kmalu splošno uporabljane, Prutenische Tafeln (Pruske tablice)
o legi sonca, meseca in petih planetov zasnoval na heliocentričnem si
stemu. Sam Melanchthon sicer ni hotel sprejeti Kopernikove pretenzi-
je, da nudi pravo teorijo. Vodilni evangeličanski duhovnik Nürnberga,
And reas Osiander, je v predgovoru Koperniku hvalil heliocentričnost
kot do tedaj najboljši model za kozmološko preračunavanje, ki pa da iz
bibličnih razlogov ne more veljati za opis realnosti. Taka argumentacija
je pri obeh »religijskih strankah« še dolgo veljala za vzorec teološkega
relativiziranja nove kozmologije.
Na protestantski strani je bil kopernikanski model navzoč v akadem-
skem pouku, čeprav je leta 1588 danski astronom Tycho Brache zasnoval
mešani model, ki se je poučeval do srede 17. stoletja. Po tem modelu
krožijo planeti okrog sonca, vsi skupaj pa s soncem vendarle okrog Zem-
lje: Zemlja ostaja v stabilnem središču sveta. Na rimskokatoliški strani je
bilo Kopernikovo delo dano na Indeks (šele) leta 1616, v zvezi s spori z
Galilejem. Toda tudi tu je bil sprejet Tychov sistem, delno tudi v novih
variantah; vsekakor je bil stari Ptolemejev sistem korigiran, kot na primer
pri Giovanniju Batisti Riccioliju, ki je pustil, da planeta Jupiter in Saturn
krožita le okrog Zemlje. Emblematsko bogati začetek njegovega spisa
Almagestum Novum 1651 predstavi hkrati s tremi kozmološkimi sistemi
tudi teološko opravičenje kozmologije: trinitarni (!) Bog je uredil svet po
»meri, številu in teži«, kot izhaja iz svetopisemske Knjige modrosti (Mdr
11,21 in dalje); svetloba, ki izhaja iz Boga, naredi kozmos (raz)viden za
človeške oči – in za daljnogled. Ricciolijev program najdemo tudi pri
protestantskih filozofih narave tistega časa. Tudi če še ni sprejeto kot
središče kozmičnega sveta, je in ostaja Sonce vse od antike dalje simbol
človeškega duha in njegove spoznavne moči ter simbol vladarske slave.
Najraje bi vam pripovedoval o napeti zgodbi/zgodovini kozmologije
med Kopernikom in Isaacom Newtonom ali Gottfriedom Wilhelmom
Leibnizom, a se moram omejiti na opozorilo, da so pri oblikovanju nove
podobe sveta sodelovali pripadniki obeh konfesij, in to preko njihovih
meja. Lep primer za to so Pruske tablice, ki so jih publicirali v Tübin-
genu in jih je razvil Keplerjev učitelj Michael Mästlin: sprejete so bile
kot temelj gregorijanske reforme koledarja leta 1582 – kljub temu pa so
103
