Page 131 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 131
BARBARA ŽABOTA
čil Matevža Valnita z Rakovnika in Marušo, služkinjo pri Dalmatinovih.51
Na koncu sledita še navedbi smrti Dalmatinovih sinov Janeza in Marka
ter omemba, da se v knjigi med krsti in pokopi omenjajo tudi nekatere
Dalmatinove hčerke (Metelko 1825, XXI).
Daleč največ zanimanja pa je matrika zbudila v prvi polovici 19. sto-
letja, ko jo je začel preučevati Peter Hitzinger (1812–1867), ki je zapisal,
da knjiga obsega 323 folijev, končno letnico vpisov porok pa je popravil
na leto 1596. Za razliko od Lukančiča se ni lotil načrtnega izpisovanja
celotnih vpisov iz matične knjige, temveč je občasno v svojih prispevkih
objavil posamezne zanimivosti (Hitzinger 1864, 7–8, 52–54).
Poleg tega je poskušal statistično obdelati takrat (še v celoti) ohranjeni
vir – kolikokrat je posamezna (večinoma plemiška) družina omenjena
v matriki, koliko teh vpisov je za ženske, otroke, moške. Prav njegovim
statističnim objavam se lahko zahvalimo, saj iz njih izvemo, da so otroke
najpogosteje krščevali v špitalski cerkvi, občasno pa tudi v zasebnih hi-
šah, če je šlo za imenitnejšo družino ali krst v sili. Krst je potekal v nem-
škem ali slovenskem jeziku (odvisno od družine), prisotni pa so bili dva
botra in dve botri. Tudi poroka se je običajno po treh razglasih zgodila v
cerkvi ali v zasebni hiši. Izven Ljubljane so se poročali v Kamniku v hiši
grofa Ahaca Thurna, na Vrhniki v hiši pokojnega Perka ali v hiši družine
Flach, v Kranju pri Janezu baronu Khislu na gradu Khislstein, v Postojni
v hiši družine Mauritsch, v Novem mestu v hiši družine Lederer ter na
gradovih v Smledniku, Žužemberku, Logatcu in Puštalu v Škofji Loki.
Hitzinger pa je med natančnim pregledovanjem zaznal še eno posebnost.
Zasledil je namreč večje število porok med moškimi iz nemških dežel
in ljubljanskimi vdovami ali samskimi ženskami. Iz knjige obhajancev
je razbral, da se je protestantsko bogoslužje redno opravljalo v špitalski
cerkvi sv. Elizabete, in sicer vsako nedeljo ter ob pomembnejših prazni-
kih (božič, novo leto, velika noč …). Glavni del obreda je predstavljala
pridiga, obhajanci so bili številčnejši ob praznikih (100–300 oseb), ob
navadnih nedeljah je bilo teh bistveno manj (10–40 oseb). Bolniki so
bili lahko obhajani tudi v zasebni hiši. Ljubljanski protestanti so imeli
51 »Dom[inica] quinquagesima 1591 hab ich Kumprecht im haus fraven Barbara Dalma-
tinin wittib zusamen geben Matteush Valnit is Rakovnika vnd Marush erwelten fraven
dienerin.« Glej: Metelko 1825, XXI.
129
čil Matevža Valnita z Rakovnika in Marušo, služkinjo pri Dalmatinovih.51
Na koncu sledita še navedbi smrti Dalmatinovih sinov Janeza in Marka
ter omemba, da se v knjigi med krsti in pokopi omenjajo tudi nekatere
Dalmatinove hčerke (Metelko 1825, XXI).
Daleč največ zanimanja pa je matrika zbudila v prvi polovici 19. sto-
letja, ko jo je začel preučevati Peter Hitzinger (1812–1867), ki je zapisal,
da knjiga obsega 323 folijev, končno letnico vpisov porok pa je popravil
na leto 1596. Za razliko od Lukančiča se ni lotil načrtnega izpisovanja
celotnih vpisov iz matične knjige, temveč je občasno v svojih prispevkih
objavil posamezne zanimivosti (Hitzinger 1864, 7–8, 52–54).
Poleg tega je poskušal statistično obdelati takrat (še v celoti) ohranjeni
vir – kolikokrat je posamezna (večinoma plemiška) družina omenjena
v matriki, koliko teh vpisov je za ženske, otroke, moške. Prav njegovim
statističnim objavam se lahko zahvalimo, saj iz njih izvemo, da so otroke
najpogosteje krščevali v špitalski cerkvi, občasno pa tudi v zasebnih hi-
šah, če je šlo za imenitnejšo družino ali krst v sili. Krst je potekal v nem-
škem ali slovenskem jeziku (odvisno od družine), prisotni pa so bili dva
botra in dve botri. Tudi poroka se je običajno po treh razglasih zgodila v
cerkvi ali v zasebni hiši. Izven Ljubljane so se poročali v Kamniku v hiši
grofa Ahaca Thurna, na Vrhniki v hiši pokojnega Perka ali v hiši družine
Flach, v Kranju pri Janezu baronu Khislu na gradu Khislstein, v Postojni
v hiši družine Mauritsch, v Novem mestu v hiši družine Lederer ter na
gradovih v Smledniku, Žužemberku, Logatcu in Puštalu v Škofji Loki.
Hitzinger pa je med natančnim pregledovanjem zaznal še eno posebnost.
Zasledil je namreč večje število porok med moškimi iz nemških dežel
in ljubljanskimi vdovami ali samskimi ženskami. Iz knjige obhajancev
je razbral, da se je protestantsko bogoslužje redno opravljalo v špitalski
cerkvi sv. Elizabete, in sicer vsako nedeljo ter ob pomembnejših prazni-
kih (božič, novo leto, velika noč …). Glavni del obreda je predstavljala
pridiga, obhajanci so bili številčnejši ob praznikih (100–300 oseb), ob
navadnih nedeljah je bilo teh bistveno manj (10–40 oseb). Bolniki so
bili lahko obhajani tudi v zasebni hiši. Ljubljanski protestanti so imeli
51 »Dom[inica] quinquagesima 1591 hab ich Kumprecht im haus fraven Barbara Dalma-
tinin wittib zusamen geben Matteush Valnit is Rakovnika vnd Marush erwelten fraven
dienerin.« Glej: Metelko 1825, XXI.
129
