Page 133 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 133
BARBARA ŽABOTA
v osebnem fondu Petra Radicsa,54 drugi (vezan) izvod naj bi domnevno
hranil Zgodovinski arhiv Ljubljana v fondu Protestantska cerkvena ob-
čina v Ljubljani, ki vsebuje gradivo od leta 1852 dalje, vendar v fondu
Radicsevega prepisa ni.55 Zadnji do zdaj znani (vezani) izvod pa hrani
današnja protestantska cerkvena občina v Ljubljani.
Uničenje dela protestantske matične knjige
Kdaj je prišlo do uničenja oziroma izgube dela ljubljanske protestantske
matrike, še ni bilo mogoče natančno ugotoviti. Glede na znana dejstva
lahko zapišemo, da se je matrika aktivno uporabljala med januarjem 1578
in decembrom 1596, preživela je protireformacijo in katoliško obnovo ter
se v celoti ohranila do leta 1699, ko jo je pregledoval Lukančič. V enakem
obsegu je bila tudi še v prvi polovici 19. stoletja, ko jo je statistično obdelal
Peter Hitzinger. Sledi leto 1899, ko je Peter Radics zaključil svoj prepis
celotnega besedila. Pri pregledu prepisa se je izkazalo, da matrika naenkrat
ni več v obsegu, v kakršnem je bila ob svojem nastanku.
Kaj bi se lahko zgodilo v drugi polovici 19. stoletja? Delno nam pri raz-
jasnitvi tega vprašanja lahko pomaga zaznamek v Wallnerjevi kartoteki.56
Ob popisovanju gradiva je arhivar Julius Wallner (1852–1914) v drugi
polovici 19. stoletja zapisal, da v fasciklu 54g, kjer so zbrani dokumenti
o protestantizmu, manjka št. 13, tj. protestantska matrika, ki naj bi si jo
prisvojil zgodovinar in duhovnik Anton Koblar (1854–1928) in jo odnesel
s seboj v Kranj. Pripisano je tudi, da je bila matrika leta 1864 v lasti stolnega
arhiva in še ohranjena v celotnem obsegu. Po posredovanju duhovnika
Janeza Kulavica (1838–1906) je Koblar leta 1889 le vrnil matriko stolnemu
kapiteljskemu arhivu57 (žal ob vrnitvi nihče ni zapisal, v kakšnem stanju
54 AS 984, t.e. 9.
55 ZAL LJU 295, t.e. 33, 34.
56 Starejši kartotečni popis dela arhivskega fonda AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko.
57 Tu navedbe ne držijo povsem. V Obravnavah deželnega zbora kranjskega v Ljubljani
za leto 1889 lahko v poročilu pri Deželnem muzeju med pridobitvami preberemo:
»Anton Koblar, kaplan v Šenčurji, denarje cesarja Nerona in Antonija Pija in pa
mrtvaški zapisek ljubljanskih luteranov.« Glej: Obravnave 1889, 150–151. Iz zapisanega
bi lahko sklepali, da Anton Koblar leta 1889 protestantske matrike ni vrnil stolnemu
kapiteljskemu arhivu, temveč muzeju. Stolni kapitelj je kasneje vseeno nekako prišel
131
v osebnem fondu Petra Radicsa,54 drugi (vezan) izvod naj bi domnevno
hranil Zgodovinski arhiv Ljubljana v fondu Protestantska cerkvena ob-
čina v Ljubljani, ki vsebuje gradivo od leta 1852 dalje, vendar v fondu
Radicsevega prepisa ni.55 Zadnji do zdaj znani (vezani) izvod pa hrani
današnja protestantska cerkvena občina v Ljubljani.
Uničenje dela protestantske matične knjige
Kdaj je prišlo do uničenja oziroma izgube dela ljubljanske protestantske
matrike, še ni bilo mogoče natančno ugotoviti. Glede na znana dejstva
lahko zapišemo, da se je matrika aktivno uporabljala med januarjem 1578
in decembrom 1596, preživela je protireformacijo in katoliško obnovo ter
se v celoti ohranila do leta 1699, ko jo je pregledoval Lukančič. V enakem
obsegu je bila tudi še v prvi polovici 19. stoletja, ko jo je statistično obdelal
Peter Hitzinger. Sledi leto 1899, ko je Peter Radics zaključil svoj prepis
celotnega besedila. Pri pregledu prepisa se je izkazalo, da matrika naenkrat
ni več v obsegu, v kakršnem je bila ob svojem nastanku.
Kaj bi se lahko zgodilo v drugi polovici 19. stoletja? Delno nam pri raz-
jasnitvi tega vprašanja lahko pomaga zaznamek v Wallnerjevi kartoteki.56
Ob popisovanju gradiva je arhivar Julius Wallner (1852–1914) v drugi
polovici 19. stoletja zapisal, da v fasciklu 54g, kjer so zbrani dokumenti
o protestantizmu, manjka št. 13, tj. protestantska matrika, ki naj bi si jo
prisvojil zgodovinar in duhovnik Anton Koblar (1854–1928) in jo odnesel
s seboj v Kranj. Pripisano je tudi, da je bila matrika leta 1864 v lasti stolnega
arhiva in še ohranjena v celotnem obsegu. Po posredovanju duhovnika
Janeza Kulavica (1838–1906) je Koblar leta 1889 le vrnil matriko stolnemu
kapiteljskemu arhivu57 (žal ob vrnitvi nihče ni zapisal, v kakšnem stanju
54 AS 984, t.e. 9.
55 ZAL LJU 295, t.e. 33, 34.
56 Starejši kartotečni popis dela arhivskega fonda AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko.
57 Tu navedbe ne držijo povsem. V Obravnavah deželnega zbora kranjskega v Ljubljani
za leto 1889 lahko v poročilu pri Deželnem muzeju med pridobitvami preberemo:
»Anton Koblar, kaplan v Šenčurji, denarje cesarja Nerona in Antonija Pija in pa
mrtvaški zapisek ljubljanskih luteranov.« Glej: Obravnave 1889, 150–151. Iz zapisanega
bi lahko sklepali, da Anton Koblar leta 1889 protestantske matrike ni vrnil stolnemu
kapiteljskemu arhivu, temveč muzeju. Stolni kapitelj je kasneje vseeno nekako prišel
131
