Page 130 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 130
ŠTUDIJSKI VEČERI
je zagotovo Janez Ludvik Schönleben (1618–1681), ko je sestavljal ge-
nealogije kranjskih plemiških rodbin (npr. Auersperg, Gallenberg …).
Iz njegovih izpisov lahko sklepamo, da protestantske matrike ni poznal.
Schönlebnov prijatelj Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) je sedmo
poglavje Slave vojvodine Kranjske namenil verskim zadevam na Kranj-
skem, kjer je med drugim obravnaval tudi reformacijo. V samem be-
sedilu ni nikjer izrecno omenil ljubljanske matrike, je pa zapisal, da so
ljubljanski protestanti različne protestantske knjige odnesli na lontovž,
knjige izgnanih pridigarjev pa so večinoma odkupili in jih dali v regi-
straturo deželnih stanov. V nadaljevanju je zapisal, da je nadvojvoda
Ferdinand II. leta 1601 večkrat ukazal, naj se omenjene knjige izročijo
reformacijskim komisarjem, ukaz pa takrat ni bil izpolnjen. Šele leta
1616, ko je sam osebno obiskal Ljubljano, je z ukazom uspel in so bile
knjige z lontovža prenesene v jezuitski kolegij (Valvasor 1689, 468–469).
Glede na Valvasorjeve podatke lahko pogojno domnevamo, da je bila
protestantska matrika med knjigami, ki so se okoli leta 1600 hranile na
lontovžu, nato pa bile prenešene v jezuitski kolegij.
Njima je sledil že prej omenjeni Janez Gotard Lukančič (1665–1711),
ki je med letoma 1699 in 1710 sestavil genealogijo kranjskih knežjih,
grofovskih, baronskih in viteških rodbin v treh delih. Ljubljansko prote-
stantsko matično knjigo je zelo dobro poznal, žal pa ni zapisal, kako je
prišel do nje oziroma kje se je hranila v njegovem času.
Tudi jezikoslovec in pisatelj Franc Serafin Metelko (1789–1860) je
poznal matriko, saj jo je v uvodu svojega dela Lehrgebäude der sloweni-
schen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen
iz leta 1825 na kratko omenil (Metelko 1825, XVIII–XXII). Zapisal je, da
so leto poprej knjigo našli v arhivu stolnega kapitlja v Ljubljani. Predstavil
je štiri poglavja matrike, pri čemer od doslej znanega odstopajo navedbe,
da je poročni del knjige zajemal obdobje med letoma 1578 in 1597 (!),
da je knjiga tedaj obsegala 327 oštevilčenih folijev in podatek, da na
začetku manjkajo foliji 2, 3, 4 in 5. V nadaljevanju je Metelko iz matrike
izpisal podatke o članih družine Dalmatin. Po njegovih navedbah je bila
smrt Jurija Dalmatina v knjigi zabeležena na foliju 327 (Metelko 1825,
XX–XXI), v poročnem delu pa se na foliju 224 omenja vdova Barbara
Dalmatin, saj je leta 1591 v njeni hiši predikant Marko Kumprecht poro-
128
je zagotovo Janez Ludvik Schönleben (1618–1681), ko je sestavljal ge-
nealogije kranjskih plemiških rodbin (npr. Auersperg, Gallenberg …).
Iz njegovih izpisov lahko sklepamo, da protestantske matrike ni poznal.
Schönlebnov prijatelj Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) je sedmo
poglavje Slave vojvodine Kranjske namenil verskim zadevam na Kranj-
skem, kjer je med drugim obravnaval tudi reformacijo. V samem be-
sedilu ni nikjer izrecno omenil ljubljanske matrike, je pa zapisal, da so
ljubljanski protestanti različne protestantske knjige odnesli na lontovž,
knjige izgnanih pridigarjev pa so večinoma odkupili in jih dali v regi-
straturo deželnih stanov. V nadaljevanju je zapisal, da je nadvojvoda
Ferdinand II. leta 1601 večkrat ukazal, naj se omenjene knjige izročijo
reformacijskim komisarjem, ukaz pa takrat ni bil izpolnjen. Šele leta
1616, ko je sam osebno obiskal Ljubljano, je z ukazom uspel in so bile
knjige z lontovža prenesene v jezuitski kolegij (Valvasor 1689, 468–469).
Glede na Valvasorjeve podatke lahko pogojno domnevamo, da je bila
protestantska matrika med knjigami, ki so se okoli leta 1600 hranile na
lontovžu, nato pa bile prenešene v jezuitski kolegij.
Njima je sledil že prej omenjeni Janez Gotard Lukančič (1665–1711),
ki je med letoma 1699 in 1710 sestavil genealogijo kranjskih knežjih,
grofovskih, baronskih in viteških rodbin v treh delih. Ljubljansko prote-
stantsko matično knjigo je zelo dobro poznal, žal pa ni zapisal, kako je
prišel do nje oziroma kje se je hranila v njegovem času.
Tudi jezikoslovec in pisatelj Franc Serafin Metelko (1789–1860) je
poznal matriko, saj jo je v uvodu svojega dela Lehrgebäude der sloweni-
schen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen
iz leta 1825 na kratko omenil (Metelko 1825, XVIII–XXII). Zapisal je, da
so leto poprej knjigo našli v arhivu stolnega kapitlja v Ljubljani. Predstavil
je štiri poglavja matrike, pri čemer od doslej znanega odstopajo navedbe,
da je poročni del knjige zajemal obdobje med letoma 1578 in 1597 (!),
da je knjiga tedaj obsegala 327 oštevilčenih folijev in podatek, da na
začetku manjkajo foliji 2, 3, 4 in 5. V nadaljevanju je Metelko iz matrike
izpisal podatke o članih družine Dalmatin. Po njegovih navedbah je bila
smrt Jurija Dalmatina v knjigi zabeležena na foliju 327 (Metelko 1825,
XX–XXI), v poročnem delu pa se na foliju 224 omenja vdova Barbara
Dalmatin, saj je leta 1591 v njeni hiši predikant Marko Kumprecht poro-
128
