Page 21 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 21
BOŽIDAR DEBENJAK
bil papež, »naslednik sv. Petra«, prvaka apostolov, po katerem je nasledil
tudi to, da je »Kristusov namestnik« (ali pooblaščeni predstavnik) na
Zemlji. Ves ta konstrukt se zamaje, brž ko obveljajo Luthrovi ugovori.
Hegel to komentira takole:
Reformacija je izšla iz izkvare Cerkve. Da bi razumeli ta boj proti Cerkvi,
je treba brati nekatere Luthrove spise, kajti današnja Cerkev sploh ni
več v tistem stanju, proti kateremu se je bojeval; tudi katoliška Cerkev
se je očistila z reformiranjem v sebi.
Pobližji povod reformacije je dovolj znan. Šlo je za nesramni in sra-
motni posel kramarije z odpustki in običaj, da se zlo in greh poravnava
z denarjem.« (Hegel [1822/23] 1988, 877)9
»Kot je znano«, posebej poudarja Hegel, »je Luther pri svoji refor-
maciji smoter določil tako, da je Cerkev treba zvesti na njeno prvotno
čistost, na njeno podobo v prvih stoletjih […]« (TWA 19, 502).10
Vrniti se je treba k izhodiščem. Najprej je to Biblija. Protestant je v
debati pripravljen sprejeti samo argumente, ki temelje na Svetem pismu
(sola scriptura); ta stavek poznamo že od Wiclifa in Husa, vzporedno
z Luthrom to trdi tudi Zwingli. Drugo enako pomembno izhodišče je
organizacija prvobitne Cerkve: nobene vseobsegajoče hierarhije, temveč
verske občine, gmajne, Gemein(d)en, ki jih povezuje ista vera (fides)
v Kristusa. Za razumevanje vsega je bistven pričevalec apostol Pavel.
Iz njega vemo tudi, da nam je bilo odrešenje podarjeno s Kristusovim
trpljenjem, da smo ga dobili zastonj (gratis), da pa ga seveda lahko hitro
zapravimo. Kristus, ki ga ima luteran pred očmi, je zato trpeči Kristus
velikega petka, der Schmerzensmann, »mož bolečin«, in ne morda kak
bizantinski »Pantokrator« oziroma rimski »Kristus Kralj«.
Med človekom in Bogom ni posrednika. Zato tudi ni ločitve laika
in duhovnika, temveč je v tem smislu vsakdo duhovnik; oče in mati sta
»apostola« svojim otrokom. Predikant, pridigar ni svečenik, temveč je
izšolan, tako da lahko drugim pomaga razumeti težja mesta. Biblija mora
biti prevedena, da jo kristjani lahko berejo in razumejo.
9 Predavanja o filozofiji svetovne zgodovine.
10 Predavanja o zgodovini filozofije.
19
bil papež, »naslednik sv. Petra«, prvaka apostolov, po katerem je nasledil
tudi to, da je »Kristusov namestnik« (ali pooblaščeni predstavnik) na
Zemlji. Ves ta konstrukt se zamaje, brž ko obveljajo Luthrovi ugovori.
Hegel to komentira takole:
Reformacija je izšla iz izkvare Cerkve. Da bi razumeli ta boj proti Cerkvi,
je treba brati nekatere Luthrove spise, kajti današnja Cerkev sploh ni
več v tistem stanju, proti kateremu se je bojeval; tudi katoliška Cerkev
se je očistila z reformiranjem v sebi.
Pobližji povod reformacije je dovolj znan. Šlo je za nesramni in sra-
motni posel kramarije z odpustki in običaj, da se zlo in greh poravnava
z denarjem.« (Hegel [1822/23] 1988, 877)9
»Kot je znano«, posebej poudarja Hegel, »je Luther pri svoji refor-
maciji smoter določil tako, da je Cerkev treba zvesti na njeno prvotno
čistost, na njeno podobo v prvih stoletjih […]« (TWA 19, 502).10
Vrniti se je treba k izhodiščem. Najprej je to Biblija. Protestant je v
debati pripravljen sprejeti samo argumente, ki temelje na Svetem pismu
(sola scriptura); ta stavek poznamo že od Wiclifa in Husa, vzporedno
z Luthrom to trdi tudi Zwingli. Drugo enako pomembno izhodišče je
organizacija prvobitne Cerkve: nobene vseobsegajoče hierarhije, temveč
verske občine, gmajne, Gemein(d)en, ki jih povezuje ista vera (fides)
v Kristusa. Za razumevanje vsega je bistven pričevalec apostol Pavel.
Iz njega vemo tudi, da nam je bilo odrešenje podarjeno s Kristusovim
trpljenjem, da smo ga dobili zastonj (gratis), da pa ga seveda lahko hitro
zapravimo. Kristus, ki ga ima luteran pred očmi, je zato trpeči Kristus
velikega petka, der Schmerzensmann, »mož bolečin«, in ne morda kak
bizantinski »Pantokrator« oziroma rimski »Kristus Kralj«.
Med človekom in Bogom ni posrednika. Zato tudi ni ločitve laika
in duhovnika, temveč je v tem smislu vsakdo duhovnik; oče in mati sta
»apostola« svojim otrokom. Predikant, pridigar ni svečenik, temveč je
izšolan, tako da lahko drugim pomaga razumeti težja mesta. Biblija mora
biti prevedena, da jo kristjani lahko berejo in razumejo.
9 Predavanja o filozofiji svetovne zgodovine.
10 Predavanja o zgodovini filozofije.
19
