Page 236 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 236
ŠTUDIJSKI VEČERI
narjev, ki jim je kot ’apostolom’ pritikala izredna avtoriteta in h katerim
je Pavel sam prišel šele kasneje«. Že omenjena Priska nastopa v pismih
večkrat, kadar je omenjena z možem Akvilo, je ona na prvem mestu. »Za
evangelij sta se borili Evdonija in Sintiha«, beremo v pismu Filipljanom.
Omenjajo se preroški nastopi žensk z opozorilom, da morajo pri tem
imeti pokrite lase (1 Kor 11,5). To opozorilo je prevzeto, pravi Küng, iz
tedanjega judovstva.
A kmalu se začne spodrivanje žensk. »Nekaj desetletij kasneje«, pravi
Küng, »potem v nekaterih tekstih ženskam povsem prepovedo govoriti v
občini. Razvpite besede ’Ženska naj v cerkvi molči’ so celo vmanipulirali
v pismo Korinčanom (1 Kor 14,34–35), čeprav je Pavel tri poglavja prej
izrecno potrdil pravico do preroškega govora.« To mesto je v obsežni
protestantski nemški Zgodovini krščanstva (v prvem zvezku) avtor Fi-
scher izrecno označil kot »redaktorjev dodatek«. Vrstici 1 Kor 14,34–35
sta v nekaterih rokopisih postavljeni na konec, za vrstico 40, kar tudi
kaže na redaktorske roke. Pisma so bila ob najdbi, pravi Fischer, v slabem
stanju in so jih skrbno prepisali, ob tem pa opravili redakcijo. Pisem
Korinčanom je bilo prvotno očitno več, saj so v 1 Kor opazni sledovi
nekega prejšnjega pisma. Redaktorska posega sta očitno še: »ekumenska
naslovitev« (1 Kor 1,2) in pa pristavek v 1 Kor 1,12 »jaz pa Kristusov«.
Ti redaktorski posegi kažejo na to, kako se je v času po Pavlu tudi med
njegovimi učenci spremenila mentaliteta. V kasnejšem pismu, ki so ga
pripisovali Pavlu, beremo celo: »Ženska naj se da poučiti tiho in z vso
vdanostjo. Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospo-
dovala nad moškim. Tiho naj bo.« In še nadaljevanje (1 Tim 2,12–15).
Küngovo že omenjeno zapažanje, da je Priska omenjena kot Pavlova
sodelavka in vedno kot prva, njen mož Akvila pa kot drugi, je v očitnem
nasprotju z naukom pisca tega Pavlu pripisovanega pisma.
Ta proces izrivanja žensk iz misionarstva in apostolata se je potem še
nadaljeval in poglabljal. Iz Pavlove apostolke z imenom Junija je v latinski
tradiciji nastal apostol Junias. Iz učenke apostolov Tekle iz Ikonija, ki je
pridigala in krščevala (a se v Novem testamentu ne omenja), so naredili
odmaknjeno asketinjo. Še huje se je godilo z Marijo Magdaleno: ta je iz
»apostolke apostolov« postala velika grešnica, vlačuga, izenačili so jo z
žensko, ki je Jezusu mazilila noge, in z drugimi ženskami, katerim naj bi
234
narjev, ki jim je kot ’apostolom’ pritikala izredna avtoriteta in h katerim
je Pavel sam prišel šele kasneje«. Že omenjena Priska nastopa v pismih
večkrat, kadar je omenjena z možem Akvilo, je ona na prvem mestu. »Za
evangelij sta se borili Evdonija in Sintiha«, beremo v pismu Filipljanom.
Omenjajo se preroški nastopi žensk z opozorilom, da morajo pri tem
imeti pokrite lase (1 Kor 11,5). To opozorilo je prevzeto, pravi Küng, iz
tedanjega judovstva.
A kmalu se začne spodrivanje žensk. »Nekaj desetletij kasneje«, pravi
Küng, »potem v nekaterih tekstih ženskam povsem prepovedo govoriti v
občini. Razvpite besede ’Ženska naj v cerkvi molči’ so celo vmanipulirali
v pismo Korinčanom (1 Kor 14,34–35), čeprav je Pavel tri poglavja prej
izrecno potrdil pravico do preroškega govora.« To mesto je v obsežni
protestantski nemški Zgodovini krščanstva (v prvem zvezku) avtor Fi-
scher izrecno označil kot »redaktorjev dodatek«. Vrstici 1 Kor 14,34–35
sta v nekaterih rokopisih postavljeni na konec, za vrstico 40, kar tudi
kaže na redaktorske roke. Pisma so bila ob najdbi, pravi Fischer, v slabem
stanju in so jih skrbno prepisali, ob tem pa opravili redakcijo. Pisem
Korinčanom je bilo prvotno očitno več, saj so v 1 Kor opazni sledovi
nekega prejšnjega pisma. Redaktorska posega sta očitno še: »ekumenska
naslovitev« (1 Kor 1,2) in pa pristavek v 1 Kor 1,12 »jaz pa Kristusov«.
Ti redaktorski posegi kažejo na to, kako se je v času po Pavlu tudi med
njegovimi učenci spremenila mentaliteta. V kasnejšem pismu, ki so ga
pripisovali Pavlu, beremo celo: »Ženska naj se da poučiti tiho in z vso
vdanostjo. Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospo-
dovala nad moškim. Tiho naj bo.« In še nadaljevanje (1 Tim 2,12–15).
Küngovo že omenjeno zapažanje, da je Priska omenjena kot Pavlova
sodelavka in vedno kot prva, njen mož Akvila pa kot drugi, je v očitnem
nasprotju z naukom pisca tega Pavlu pripisovanega pisma.
Ta proces izrivanja žensk iz misionarstva in apostolata se je potem še
nadaljeval in poglabljal. Iz Pavlove apostolke z imenom Junija je v latinski
tradiciji nastal apostol Junias. Iz učenke apostolov Tekle iz Ikonija, ki je
pridigala in krščevala (a se v Novem testamentu ne omenja), so naredili
odmaknjeno asketinjo. Še huje se je godilo z Marijo Magdaleno: ta je iz
»apostolke apostolov« postala velika grešnica, vlačuga, izenačili so jo z
žensko, ki je Jezusu mazilila noge, in z drugimi ženskami, katerim naj bi
234
