Page 242 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 242
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Franc Kuzmič
REFORMACIJA MED LUŽIŠKIMI SRBI
O Lužiških Srbih vemo pri nas verjetno zelo malo. Med Slovenci jih
je zanimivo in dokaj obširno predstavil Tone Glavan v knjigi Lužiški
Srbi, ki je izšla pri Slovenski matici v Ljubljani leta 1966 na 304 straneh.
Lužica je jugovzhodni del Nemčije, razprostira se v četverokotniku
Dresden – Berlin –Frankfurt na Odri – Žitawa (Zittau) – Dresden in
meri okrog 12.000 kvadratnih kilometrov. Ime Lužica prihaja verjetno
iz besed lagb in luh ali luža. Lužica se deli v Gornjo in Dolnjo Lužico,
vendar le geografsko, kulturno in jezikovno, nikoli pa ne politično ali
upravno. Danes je še okrog 60.000 Lužiških Srbov.
Najpomembnejše mesto je Budyšin (Bautzen), ki ima okrog 41.000
prebivalcev. Središče Dolnje Lužice je Chosebus (Cottbus), ki ima okrog
102.000 prebivalcev.
Zanimivo je, da so jih v Prekmurju poznali gotovo že v 18. stoletju,
kakor tudi njihovo literarno oz. publicistično ustvarjalnost. Verjetno so se
srečali z njimi na študijah na Saškem (Halle ipd.). V Küzmičevem prevodu
Novega zakona (1771) so namreč v predgovoru omenjeni tudi Lužiški Srbi.
Lužiški Srbi so zahodni Slovani, kot so Čehi, Slovaki, Poljaki. Srbi so
le droben del (preživeli del) omenjenih Slovanov na prostoru centralne
in vzhodne Nemčije.
Ozemlje srbskih plemen (Sorabi, Surbi, Siurbi) je obsegalo prostor od
srednjega toka Labe in Sale do vznožja Rudnega pogorja in Bobra. Tod so
bivala glavna srbska plemena: Lužičani, Milčani in Daleminci (Glomači).
Zahodno od Milčanov, tj. med Labo in Salo in še onstran nje, torej na
ozemlju, ki je danes popolnoma ponemčeno in samo imena mnogih mest
in naselij pričajo o slovanskem izvoru, so živeli zelo številni Daleminci, srb-
240
Franc Kuzmič
REFORMACIJA MED LUŽIŠKIMI SRBI
O Lužiških Srbih vemo pri nas verjetno zelo malo. Med Slovenci jih
je zanimivo in dokaj obširno predstavil Tone Glavan v knjigi Lužiški
Srbi, ki je izšla pri Slovenski matici v Ljubljani leta 1966 na 304 straneh.
Lužica je jugovzhodni del Nemčije, razprostira se v četverokotniku
Dresden – Berlin –Frankfurt na Odri – Žitawa (Zittau) – Dresden in
meri okrog 12.000 kvadratnih kilometrov. Ime Lužica prihaja verjetno
iz besed lagb in luh ali luža. Lužica se deli v Gornjo in Dolnjo Lužico,
vendar le geografsko, kulturno in jezikovno, nikoli pa ne politično ali
upravno. Danes je še okrog 60.000 Lužiških Srbov.
Najpomembnejše mesto je Budyšin (Bautzen), ki ima okrog 41.000
prebivalcev. Središče Dolnje Lužice je Chosebus (Cottbus), ki ima okrog
102.000 prebivalcev.
Zanimivo je, da so jih v Prekmurju poznali gotovo že v 18. stoletju,
kakor tudi njihovo literarno oz. publicistično ustvarjalnost. Verjetno so se
srečali z njimi na študijah na Saškem (Halle ipd.). V Küzmičevem prevodu
Novega zakona (1771) so namreč v predgovoru omenjeni tudi Lužiški Srbi.
Lužiški Srbi so zahodni Slovani, kot so Čehi, Slovaki, Poljaki. Srbi so
le droben del (preživeli del) omenjenih Slovanov na prostoru centralne
in vzhodne Nemčije.
Ozemlje srbskih plemen (Sorabi, Surbi, Siurbi) je obsegalo prostor od
srednjega toka Labe in Sale do vznožja Rudnega pogorja in Bobra. Tod so
bivala glavna srbska plemena: Lužičani, Milčani in Daleminci (Glomači).
Zahodno od Milčanov, tj. med Labo in Salo in še onstran nje, torej na
ozemlju, ki je danes popolnoma ponemčeno in samo imena mnogih mest
in naselij pričajo o slovanskem izvoru, so živeli zelo številni Daleminci, srb-
240
