Page 247 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 247
FRANC KUZMIČ
Žitawi 6. oktobra 1706 z denarno pomočjo Katharine von Gersdorff.
Ta je namreč že leta 1693 omogočila tudi natis prevoda Pavlovih listov
Rimljanom in Galačanom (Apostolischer Catechismus, Das ist: S. Pauli
Epistel an die Römer und an die Galater, Budissin 1693). Leta 1695 so
izšle Perikope.
Skupaj s Paulom Prätoriusom in Mihaelom Rätzejem je prevedel
Psalme (Der Psalter Des Königlichen Propheten Davids, Budissin 1703) in
končno je prevedel celotno Novo zavezo, ki je bila natisnjena leta 1706,
ko je bil Frencel že tri mesece v grobu, z naslovom Das Neue Testament
Unsers Herrn Jesu Christi / in die Oberlausitzsche Wendische Sprache,
Zittau 1706.
Frencelov prevod je, kot Küzmičev za Prekmurce, temeljnega pomena
za razvoj lužiškosrbske književnosti. Prevod je bil lep, gladek in dobro
berljiv. Lužiškosrbska književna zgodovina ima Frencela za utemeljitelja
in ustvarjalca gornjesrbske književnosti in prvega razsvetljenca med
Lužiškimi Srbi.
Frencel je med prevajanje Nove zaveze pripravil in izdal še zbirko
pridig Postwitzscher Tauff-Stein oder christliche und einfältige teutsch-
-wendische Predigt von der heiligen Taufe, Budissin 1688. Pridige so v
nemškem in srbskem jeziku. Toda požar v župnišču leta 1701 mu je
povzročil precej škode, celo nekaj slovstvenega dela mu je zgorelo.
Frencelova dejavnost je pripevala k temu, da so Lužiški Srbi dobili
celotno Sveto pismo, kajti deset let po prevodu Nove zaveze so začeli
pripravljati še prevod celotne Biblije. Štirje protestantski duhovniki Jan
Bemar, Matej Jokuš, Jan Langa in Jan Wawer so leta 1727 prevod pripra-
vili, izšel pa je leta 1728 in nato doživel še enajst izdaj. Tudi ti prevajalci
so se opirali na Luthrov prevod, hebrejski izvirnik in primerjali ostale
slovanske prevode.
Frencelov sin Abraham (†1740) je nadaljeval delo na jezikovnem
področju. Zet Johann Böhmer je bil njegov naslednik v župnišču in je
skupaj z drugimi duhovnik pripravil prvo pesmarico.
Pri tem omenimo še Luthra, ki baje o Lužiških Srbih ni imel dobrega
mnenja. Poznal jih je in jih po besedah praškega profesorja Jana Petra
imenoval »pessima omnium natio« (najslabši med vsemi ljudstvi). Sov-
jetski znanstvenik M. J. Semirjaga je zapisal, da Luther ni bil za to, da bi
245
Žitawi 6. oktobra 1706 z denarno pomočjo Katharine von Gersdorff.
Ta je namreč že leta 1693 omogočila tudi natis prevoda Pavlovih listov
Rimljanom in Galačanom (Apostolischer Catechismus, Das ist: S. Pauli
Epistel an die Römer und an die Galater, Budissin 1693). Leta 1695 so
izšle Perikope.
Skupaj s Paulom Prätoriusom in Mihaelom Rätzejem je prevedel
Psalme (Der Psalter Des Königlichen Propheten Davids, Budissin 1703) in
končno je prevedel celotno Novo zavezo, ki je bila natisnjena leta 1706,
ko je bil Frencel že tri mesece v grobu, z naslovom Das Neue Testament
Unsers Herrn Jesu Christi / in die Oberlausitzsche Wendische Sprache,
Zittau 1706.
Frencelov prevod je, kot Küzmičev za Prekmurce, temeljnega pomena
za razvoj lužiškosrbske književnosti. Prevod je bil lep, gladek in dobro
berljiv. Lužiškosrbska književna zgodovina ima Frencela za utemeljitelja
in ustvarjalca gornjesrbske književnosti in prvega razsvetljenca med
Lužiškimi Srbi.
Frencel je med prevajanje Nove zaveze pripravil in izdal še zbirko
pridig Postwitzscher Tauff-Stein oder christliche und einfältige teutsch-
-wendische Predigt von der heiligen Taufe, Budissin 1688. Pridige so v
nemškem in srbskem jeziku. Toda požar v župnišču leta 1701 mu je
povzročil precej škode, celo nekaj slovstvenega dela mu je zgorelo.
Frencelova dejavnost je pripevala k temu, da so Lužiški Srbi dobili
celotno Sveto pismo, kajti deset let po prevodu Nove zaveze so začeli
pripravljati še prevod celotne Biblije. Štirje protestantski duhovniki Jan
Bemar, Matej Jokuš, Jan Langa in Jan Wawer so leta 1727 prevod pripra-
vili, izšel pa je leta 1728 in nato doživel še enajst izdaj. Tudi ti prevajalci
so se opirali na Luthrov prevod, hebrejski izvirnik in primerjali ostale
slovanske prevode.
Frencelov sin Abraham (†1740) je nadaljeval delo na jezikovnem
področju. Zet Johann Böhmer je bil njegov naslednik v župnišču in je
skupaj z drugimi duhovnik pripravil prvo pesmarico.
Pri tem omenimo še Luthra, ki baje o Lužiških Srbih ni imel dobrega
mnenja. Poznal jih je in jih po besedah praškega profesorja Jana Petra
imenoval »pessima omnium natio« (najslabši med vsemi ljudstvi). Sov-
jetski znanstvenik M. J. Semirjaga je zapisal, da Luther ni bil za to, da bi
245
