Page 243 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 243
FRANC KUZMIČ
sko pleme, ki je bilo neposredni sosed Germanov. Manjša srbska plemena
so bila: Koledici, Žitici, Neletici, Škudici in Nižici. Današnji Srbi so torej
potomci Lužičanov in Milčanov, plemen, ki sta živeli med Labo in Odro.
Po Lužici se je protestantizem širil zelo naglo. Razlog vidijo zgodovinar-
ji v tem, da je bilo to področje blizu neposredno Luthrovemu delovanju,
ker so protestantski duhovniki oznanjali Božjo besedo v domačem jeziku
in ker je preprosto ljudstvo pričakovalo zboljšanje svojega hudega položaja.
Med prvimi se je že leta 1520 protestantom pridružil budyšinski fran-
čiškan Pawol Bosak. Njemu so sledili še drugi duhovniki. Protestantizem
se je utrdil v Lužici posebno po letu 1555. Temu so nato sledila trenja
med Srbi, ki so ostali v katoliški veri, in Srbi, ki so sprejeli protestantizem.
Tudi odnosi s katoliškimi sosedi Čehi in Poljaki so se poslabšali.
Da bi pa oznanjevanje Božje besede in bogoslužje ostalo v srbskem
jeziku, so mlade pošiljali v bogoslovne šole. Ti izobraženci so poskrbeli
tudi za prve srbske knjige in s tem položili temelje srbske književnosti.
V času kmečkih uporov so v Lužici znani samo lokalni upori. Leta
1516 naj bi bil prvi v zahodni Lužici. Nato so z leti sledili še po raznih
krajih, kar je naposled ljudi še bolj obubožalo.
Že leta 1548 je Miklawž Jakubica dokončal prevod Nove zaveze v
dolnjesrbskem (žarowskem) narečju. Pri prevajanju je uporabljal Luthrov
tekst, Vulgato in češki prevod, saj je očiten vpliv češčine. Žal je delo
ostalo v rokopisu, ker ni bilo mogoče najti založnika. Če bi prevod izšel,
bi po mnenju literarnega zgodovinarja dr. Rudolfa Jenča to pripomoglo
k jezikovni enotnosti Lužiških Srbov, kakor je Luthrov prevod Biblije
jezikovno združil Nemce.
Drugo takšno delo, ki je ostalo v rokopisu, je Psalerium Servicum
(tudi Wolfenbüttelski psalter) – po srbsko Tehn psalter serbskey rhëtzy.
Gre za psalter, preveden po Luthru, ki obsega 176 velikih listov. Letnica
ni znana, kakor tudi ne avtor. Rokopis naj bi nastal v drugi polovici 16.
stoletja in jezik je čista srbščina.
Prvo tiskano knjigo so Lužiški Srbi dobili šele leta 1574, ko je magister
Albin Moller iz Tšupca v Budyšinu natisnil Spewarske a maly katechizm
Luthera (Pesmarica in mali Luthrov katekizem). Tej je sledilo še nekaj
knjig. To je bila prva knjiga, ki je bila tiskana v dolnjesrbskem jeziku,
oz. takrat še narečju. Knjižica obsega poleg prevoda katekizma še razne
cerkvene pesmi, nekatere so z notami. Poleg tega so še responsoriji in
241
sko pleme, ki je bilo neposredni sosed Germanov. Manjša srbska plemena
so bila: Koledici, Žitici, Neletici, Škudici in Nižici. Današnji Srbi so torej
potomci Lužičanov in Milčanov, plemen, ki sta živeli med Labo in Odro.
Po Lužici se je protestantizem širil zelo naglo. Razlog vidijo zgodovinar-
ji v tem, da je bilo to področje blizu neposredno Luthrovemu delovanju,
ker so protestantski duhovniki oznanjali Božjo besedo v domačem jeziku
in ker je preprosto ljudstvo pričakovalo zboljšanje svojega hudega položaja.
Med prvimi se je že leta 1520 protestantom pridružil budyšinski fran-
čiškan Pawol Bosak. Njemu so sledili še drugi duhovniki. Protestantizem
se je utrdil v Lužici posebno po letu 1555. Temu so nato sledila trenja
med Srbi, ki so ostali v katoliški veri, in Srbi, ki so sprejeli protestantizem.
Tudi odnosi s katoliškimi sosedi Čehi in Poljaki so se poslabšali.
Da bi pa oznanjevanje Božje besede in bogoslužje ostalo v srbskem
jeziku, so mlade pošiljali v bogoslovne šole. Ti izobraženci so poskrbeli
tudi za prve srbske knjige in s tem položili temelje srbske književnosti.
V času kmečkih uporov so v Lužici znani samo lokalni upori. Leta
1516 naj bi bil prvi v zahodni Lužici. Nato so z leti sledili še po raznih
krajih, kar je naposled ljudi še bolj obubožalo.
Že leta 1548 je Miklawž Jakubica dokončal prevod Nove zaveze v
dolnjesrbskem (žarowskem) narečju. Pri prevajanju je uporabljal Luthrov
tekst, Vulgato in češki prevod, saj je očiten vpliv češčine. Žal je delo
ostalo v rokopisu, ker ni bilo mogoče najti založnika. Če bi prevod izšel,
bi po mnenju literarnega zgodovinarja dr. Rudolfa Jenča to pripomoglo
k jezikovni enotnosti Lužiških Srbov, kakor je Luthrov prevod Biblije
jezikovno združil Nemce.
Drugo takšno delo, ki je ostalo v rokopisu, je Psalerium Servicum
(tudi Wolfenbüttelski psalter) – po srbsko Tehn psalter serbskey rhëtzy.
Gre za psalter, preveden po Luthru, ki obsega 176 velikih listov. Letnica
ni znana, kakor tudi ne avtor. Rokopis naj bi nastal v drugi polovici 16.
stoletja in jezik je čista srbščina.
Prvo tiskano knjigo so Lužiški Srbi dobili šele leta 1574, ko je magister
Albin Moller iz Tšupca v Budyšinu natisnil Spewarske a maly katechizm
Luthera (Pesmarica in mali Luthrov katekizem). Tej je sledilo še nekaj
knjig. To je bila prva knjiga, ki je bila tiskana v dolnjesrbskem jeziku,
oz. takrat še narečju. Knjižica obsega poleg prevoda katekizma še razne
cerkvene pesmi, nekatere so z notami. Poleg tega so še responsoriji in
241
