Page 300 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 300
KRONIKA
prileplja zapredenost v sto in eno kolektivno krivdo oziroma sumljivost
– od pripadnosti podeželanskemu domačijstvu prek drobnoburžoaznega
porekla (na kar namiguje že njegov priimek, ki izvorno pomeni toliko
kot mlinar – otrobar) do sovražnega govora v strastnih besedah proti
»tim zupernikom« Gospoda Boga. Kot da so ljudje pri nas samo taki in
ne kot povsod tudi drugačni.
Četrti temelj reformacijske dediščine je resno pojmovanje besede ter
njenega pomena in smisla. Trubarjeva velika iniciativa je bila poskus
zasutja prepada med reformatorji na Nemškem in v Švici. Zato je ob
njihovih sporih o celoviti ali le duhovni prisotnosti Kristusovega telesa
v zakramentu evharistije menil, da je skrivnost vere zares skrivnost in
o njej ni mogoče reči nič drugega kot to. Če bi bilo kar koli znanega, bi
rabili drugo besedo. Prav tako se ni šalil, ko je leta 1555 v svojem drugem
Katekizmu pisal o »slovenski deželi« in to oznako nemudoma razložil
tudi svojemu korespondentu Heinrichu Bullingerju kot zaobsegajočo
prostor, v katerem je pred begom na Nemško pridigal 17 let. Šlo je za
ozemlje, ki ni bilo omejeno s tedanjimi političnimi mejami, ne Trsta,
ne Kranjske in ne Štajerske. In, seveda, niti malo neresnosti ni tam, kjer
govori, kako »mi, Slovenci« čemu pravimo, pa čeprav nas danes neuki
ljudje, ki so si za življenjski cilj izbrali potrditev bridko stvarne ugotovitve
Žarka Petana, da je znanje moč, neznanje pa premoč, prepričujejo, kako
se nikoli ni označil za enega od nas. Se je. Nedvoumno. Dokler se bale
stotakov iz javnih virov valijo v črne kuhinje falsifikatorjev zgodovine
in dokler v šolah in drugod ne pripovedujejo le tistega, kar drži in kar je
zato vedno ne samo primerno, temveč tudi potrebno izreči, mora vsakdo
sam neutrudno ločevati razkrivajoče besede od zavajajočih. Tu se ni
mogoče zadovoljiti z nobenimi približki, kajti Trubar svari pred zlom,
ki je zmerom vseobsežno: »[G]di [hudič] to glavo mora noter perpraviti,
tukaj on ž nega celim životom noter uleze[.]« Odkar velja, da pametnejši
popusti, na svetu vladajo najvztrajnejši. Takšen pa dejansko mora biti
vsak, ki noče biti prevaran. Nihče ni prevelik, da bi kateri koli problem
lahko štel za preneznaten. Nihče ni tako neznaten, da bi ga kateri koli
resen problem obšel.
In končno, tu je še Trubarjevo zaupanje v pravico. »Zastopnemu
človeku«, ki je v središču njegove »antropologije«, tega ni treba razlagati,
298
prileplja zapredenost v sto in eno kolektivno krivdo oziroma sumljivost
– od pripadnosti podeželanskemu domačijstvu prek drobnoburžoaznega
porekla (na kar namiguje že njegov priimek, ki izvorno pomeni toliko
kot mlinar – otrobar) do sovražnega govora v strastnih besedah proti
»tim zupernikom« Gospoda Boga. Kot da so ljudje pri nas samo taki in
ne kot povsod tudi drugačni.
Četrti temelj reformacijske dediščine je resno pojmovanje besede ter
njenega pomena in smisla. Trubarjeva velika iniciativa je bila poskus
zasutja prepada med reformatorji na Nemškem in v Švici. Zato je ob
njihovih sporih o celoviti ali le duhovni prisotnosti Kristusovega telesa
v zakramentu evharistije menil, da je skrivnost vere zares skrivnost in
o njej ni mogoče reči nič drugega kot to. Če bi bilo kar koli znanega, bi
rabili drugo besedo. Prav tako se ni šalil, ko je leta 1555 v svojem drugem
Katekizmu pisal o »slovenski deželi« in to oznako nemudoma razložil
tudi svojemu korespondentu Heinrichu Bullingerju kot zaobsegajočo
prostor, v katerem je pred begom na Nemško pridigal 17 let. Šlo je za
ozemlje, ki ni bilo omejeno s tedanjimi političnimi mejami, ne Trsta,
ne Kranjske in ne Štajerske. In, seveda, niti malo neresnosti ni tam, kjer
govori, kako »mi, Slovenci« čemu pravimo, pa čeprav nas danes neuki
ljudje, ki so si za življenjski cilj izbrali potrditev bridko stvarne ugotovitve
Žarka Petana, da je znanje moč, neznanje pa premoč, prepričujejo, kako
se nikoli ni označil za enega od nas. Se je. Nedvoumno. Dokler se bale
stotakov iz javnih virov valijo v črne kuhinje falsifikatorjev zgodovine
in dokler v šolah in drugod ne pripovedujejo le tistega, kar drži in kar je
zato vedno ne samo primerno, temveč tudi potrebno izreči, mora vsakdo
sam neutrudno ločevati razkrivajoče besede od zavajajočih. Tu se ni
mogoče zadovoljiti z nobenimi približki, kajti Trubar svari pred zlom,
ki je zmerom vseobsežno: »[G]di [hudič] to glavo mora noter perpraviti,
tukaj on ž nega celim životom noter uleze[.]« Odkar velja, da pametnejši
popusti, na svetu vladajo najvztrajnejši. Takšen pa dejansko mora biti
vsak, ki noče biti prevaran. Nihče ni prevelik, da bi kateri koli problem
lahko štel za preneznaten. Nihče ni tako neznaten, da bi ga kateri koli
resen problem obšel.
In končno, tu je še Trubarjevo zaupanje v pravico. »Zastopnemu
človeku«, ki je v središču njegove »antropologije«, tega ni treba razlagati,
298
