Page 298 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 298
KRONIKA
Njen je tudi dvom o tem, ali obstaja skupno dobro – pa hkrati gotovost
o dobrem slehernika.
Reformacija je svojevrsten izraz že pred njo uveljavljene in pozneje
še mnogokdaj potrjene večžariščnosti evropske civilizacije. Ni pa samo
to. Način, na katerega se je soočila z dinamično stvarnostjo, se je izka-
zal za najbolj obetajoč odgovor na vprašanja, ki jih človeku zastavljata
trajnost in minevanje. Luthrovo vnovično oblikovanje je v svojem jedru
tradicionalistično: zagovorniki evangelija brez človeških dodatkov so
se trudili vzpostaviti prvotno krščansko situacijo. A v razmerah, ki so
bile drugačne od onih v antiki, je to pomenilo ustvaritev novega stanja.
Prejšnji in poznejši odgovori na izzive sprememb so bili drugačni,
vendar noben od njih ni tako globoko zaznamoval evropskega sveta.
Prilagajanja so bila zmerom korak za spremembami, avantgardna praz
njenja miz pa so v črne luknje zgodovine praviloma odvrgla tudi svoje
prvotne namene in cilje.
Življenje človeka, skozi katerega zmerom odmevata klica po neska-
ljeni sreči in neomejevani pravici, pričakuje emancipacijo brez sence
eliminacije. Zaresno preobražanje ne izključuje: predrugačevanja, ki to
počno, so le menjava straže ali taborišča, ne vznik reda iz duha zakonov
– tako konvencionalističnih, ki ne smejo pozabiti, da so države name-
njene ljudem v njih, kakor normativnih v najglobljem pomenu besede,
se pravi moralnih.
Evropa do svoje modrosti in sprejemanja lastne civilizacijske edin-
stvenosti ni prišla zlahka. Dejansko jo je k priznanju večžariščnosti in
večsrediščnosti privedla nemoč tistih, ki so jo hoteli narediti za kolos
– ter prostor, ki obdaja bodisi to bodisi ono prestolnico. Njena najstraš-
nejša vojna, ki je trajala trideset let – sodobniki so ji rekli »der Teutsche
Krieg«, začela pa se je zaradi v vero našemljene absolutistične politike –,
je v 17. stoletju ponekod odnesla več kot 90 odstotkov prebivalstva. Ena
generacija ni poznala drugega kot ubijanje in morjenje, pa čeprav je Jakob
Böhme že pred to vulkansko erupcijo sovražnosti začel poudarjati, da
je Božja volja ob vsem drugem ustvarila tudi raznolikost. S škrtajočimi
zobmi je politika to sprejela na znanje, ko res več ni mogla drugače – ob
sklepanju westfalskega miru. Tedaj vzpostavljeno ravnotežje, ki je omo-
gočalo razvitje ustvarjalnih moči različnih ljudi, je bilo ključ do razcveta
296
Njen je tudi dvom o tem, ali obstaja skupno dobro – pa hkrati gotovost
o dobrem slehernika.
Reformacija je svojevrsten izraz že pred njo uveljavljene in pozneje
še mnogokdaj potrjene večžariščnosti evropske civilizacije. Ni pa samo
to. Način, na katerega se je soočila z dinamično stvarnostjo, se je izka-
zal za najbolj obetajoč odgovor na vprašanja, ki jih človeku zastavljata
trajnost in minevanje. Luthrovo vnovično oblikovanje je v svojem jedru
tradicionalistično: zagovorniki evangelija brez človeških dodatkov so
se trudili vzpostaviti prvotno krščansko situacijo. A v razmerah, ki so
bile drugačne od onih v antiki, je to pomenilo ustvaritev novega stanja.
Prejšnji in poznejši odgovori na izzive sprememb so bili drugačni,
vendar noben od njih ni tako globoko zaznamoval evropskega sveta.
Prilagajanja so bila zmerom korak za spremembami, avantgardna praz
njenja miz pa so v črne luknje zgodovine praviloma odvrgla tudi svoje
prvotne namene in cilje.
Življenje človeka, skozi katerega zmerom odmevata klica po neska-
ljeni sreči in neomejevani pravici, pričakuje emancipacijo brez sence
eliminacije. Zaresno preobražanje ne izključuje: predrugačevanja, ki to
počno, so le menjava straže ali taborišča, ne vznik reda iz duha zakonov
– tako konvencionalističnih, ki ne smejo pozabiti, da so države name-
njene ljudem v njih, kakor normativnih v najglobljem pomenu besede,
se pravi moralnih.
Evropa do svoje modrosti in sprejemanja lastne civilizacijske edin-
stvenosti ni prišla zlahka. Dejansko jo je k priznanju večžariščnosti in
večsrediščnosti privedla nemoč tistih, ki so jo hoteli narediti za kolos
– ter prostor, ki obdaja bodisi to bodisi ono prestolnico. Njena najstraš-
nejša vojna, ki je trajala trideset let – sodobniki so ji rekli »der Teutsche
Krieg«, začela pa se je zaradi v vero našemljene absolutistične politike –,
je v 17. stoletju ponekod odnesla več kot 90 odstotkov prebivalstva. Ena
generacija ni poznala drugega kot ubijanje in morjenje, pa čeprav je Jakob
Böhme že pred to vulkansko erupcijo sovražnosti začel poudarjati, da
je Božja volja ob vsem drugem ustvarila tudi raznolikost. S škrtajočimi
zobmi je politika to sprejela na znanje, ko res več ni mogla drugače – ob
sklepanju westfalskega miru. Tedaj vzpostavljeno ravnotežje, ki je omo-
gočalo razvitje ustvarjalnih moči različnih ljudi, je bilo ključ do razcveta
296
