Page 299 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 299
KRONIKA
Evrope. Preprečevalo je njeno vrtenje v krogu, do katerega vodi sleherno
veslanje le na eni strani čolna.
Slovenska reformacija je del mozaika evropske. Ni pomanjšana izdaja
slednje, temveč je njena dediščina ravno tako brezmejna. Najprej se gre
sklicevati nanjo kot na izraz neravnodušnosti, s katero se v človeškem
svetu sploh vse začenja. Primož Trubar je bil velikan, ki mu nikoli ni
bilo vseeno. Za nikogar. Ljudem, ki niso znali nobenega drugega jezika
kot slovenskega, je omogočil neposreden stik z Božjo besedo in jim tako
odprl vrata k zveličanju. Potemtakem ni čudno, da je Trubar deset let po
izidu svoje prve knjige poudaril epohalni pomen tega docela emancipa-
cijskega in v ničemer eliminacijskega dogodka z besedami: Kaj takega
se ni zgodilo, odkar svet stoji.
Drugi element velike dediščine slovenske reformacije je prečrtanje
obupa. Trubar in Dalmatin sta v svojem opusu zapustila povsem jasne
odtise predstave, da živita na koncu zadnje dobe sveta. V njunih spisih
poslednji dnevi ne pomenijo ničesar, kar izhaja iz dojemanja osebnega
časa, ampak gre za absolutnost. Živela sta v veri, da je Antikrist že na
Zemlji in da se bo zdaj zdaj začela odvrtevati apokalipsa. A to ni bil razlog
za obup, sploh pa ne za nedejavnost. Prav nasprotno: občutek iztekanja
časa je bil vzpodbuda za delo – in Dalmatin je pri komaj 37 letih že videl
svoj opus perfectum, slovensko Biblijo, natisnjen. V 1500 izvodih – torej
v mnogo večjem številu, kakor ga dandanes doseže večina knjig ne samo
pri nas, temveč tudi v marsikateri kvantitativno močnejši skupnosti.
Tretja stvar, ki jo gre omeniti, je sposobnost oziroma potrebnost uvi
devanja dejanskega stanja – tako pri somišljenikih kot pri drugače misle-
čih. Trubarju leta 1577 gotovo ni bilo v veselje ugotavljati: »In summa,
ti lutrski glih taku koker ti papežniki, ta vekši del od nih, v tih velikih
smrtnih grehih […], od samiga Kristusa prerekovanih, do vušes stoje.« Pa
je vendar zapisal, kakor je videl, da je. Dandanes, ko ne moremo ne slišati
zmerjanja tistih, ki mislijo po svoje, se pravi absolutno manjšinsko, ali
skupinsko drugače, bi si bilo namesto orwellovskih minut sovraštva želeti
več takšne resnicoljubnosti, kot jo je zmogel mož, ki ga nemara edinega
zares ni mogoče pogrešati v slovenski zgodovini. Pa je bil človek, ki se
mu je godila krivica. Bil je begunec in bil je izgnanec in bil je Slovenec, ki
se mu na celotni časovni osi, tako rekoč od Argonavtov do astronavtov,
297
Evrope. Preprečevalo je njeno vrtenje v krogu, do katerega vodi sleherno
veslanje le na eni strani čolna.
Slovenska reformacija je del mozaika evropske. Ni pomanjšana izdaja
slednje, temveč je njena dediščina ravno tako brezmejna. Najprej se gre
sklicevati nanjo kot na izraz neravnodušnosti, s katero se v človeškem
svetu sploh vse začenja. Primož Trubar je bil velikan, ki mu nikoli ni
bilo vseeno. Za nikogar. Ljudem, ki niso znali nobenega drugega jezika
kot slovenskega, je omogočil neposreden stik z Božjo besedo in jim tako
odprl vrata k zveličanju. Potemtakem ni čudno, da je Trubar deset let po
izidu svoje prve knjige poudaril epohalni pomen tega docela emancipa-
cijskega in v ničemer eliminacijskega dogodka z besedami: Kaj takega
se ni zgodilo, odkar svet stoji.
Drugi element velike dediščine slovenske reformacije je prečrtanje
obupa. Trubar in Dalmatin sta v svojem opusu zapustila povsem jasne
odtise predstave, da živita na koncu zadnje dobe sveta. V njunih spisih
poslednji dnevi ne pomenijo ničesar, kar izhaja iz dojemanja osebnega
časa, ampak gre za absolutnost. Živela sta v veri, da je Antikrist že na
Zemlji in da se bo zdaj zdaj začela odvrtevati apokalipsa. A to ni bil razlog
za obup, sploh pa ne za nedejavnost. Prav nasprotno: občutek iztekanja
časa je bil vzpodbuda za delo – in Dalmatin je pri komaj 37 letih že videl
svoj opus perfectum, slovensko Biblijo, natisnjen. V 1500 izvodih – torej
v mnogo večjem številu, kakor ga dandanes doseže večina knjig ne samo
pri nas, temveč tudi v marsikateri kvantitativno močnejši skupnosti.
Tretja stvar, ki jo gre omeniti, je sposobnost oziroma potrebnost uvi
devanja dejanskega stanja – tako pri somišljenikih kot pri drugače misle-
čih. Trubarju leta 1577 gotovo ni bilo v veselje ugotavljati: »In summa,
ti lutrski glih taku koker ti papežniki, ta vekši del od nih, v tih velikih
smrtnih grehih […], od samiga Kristusa prerekovanih, do vušes stoje.« Pa
je vendar zapisal, kakor je videl, da je. Dandanes, ko ne moremo ne slišati
zmerjanja tistih, ki mislijo po svoje, se pravi absolutno manjšinsko, ali
skupinsko drugače, bi si bilo namesto orwellovskih minut sovraštva želeti
več takšne resnicoljubnosti, kot jo je zmogel mož, ki ga nemara edinega
zares ni mogoče pogrešati v slovenski zgodovini. Pa je bil človek, ki se
mu je godila krivica. Bil je begunec in bil je izgnanec in bil je Slovenec, ki
se mu na celotni časovni osi, tako rekoč od Argonavtov do astronavtov,
297
