Page 295 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 295
KARL BARTH
34.
Če krščanska skupnost zares obstaja kot krščanska, potem ne potre
buje krščanske stranke. S svojimi besedami in obstojem bo ne le opra-
vljala vse funkcije, ki naj bi jih opravljala nesrečna stranka: ne bo tudi
manjkalo posameznih kristjanov, ki bodo v anonimnosti – v kateri v
političnem prostoru edinole lahko nastopajo – dejavni v smislu kr-
ščanske usmeritve in s tem nepretenciozno pričali za blagodejnost
Kristusovega sporočila. Ugledni ne bodo kot »dobri pobožni ljudje«,
ampak enostavno zato, ker znajo s svojega posebnega mesta bolje kot
drugi (po)iskati tisto, kar je najboljše za polis. Skupnosti državljanov
ne pomaga sama navzočnost in sodelovanje »krščanskih osebnosti«.
Pomislimo še enkrat na Bismarcka. Vzemimo, da je bil res taka »krš
čanska osebnost« kot ga opisujejo legende – kaj je to spremenilo na
usodni usmeritvi njegove politike? Kaj je to pomagalo ubogi Nemčiji?
V političnem prostoru lahko kristjani pomagajo le s tem, da vedno
znova spodbujajo skupnost državljanov v krščansko smer in da ji na
krščanski liniji dajo svobodo gibanja. Naj se ne reče, da jih je premalo
in da kot posamezniki ne morejo ničesar storiti! Kaj vse je zmogel in
zmore že posameznik, ki je ves pri stvari! In tudi pri tej stvari kristja-
ni niso vprašani, kaj zmorejo storiti, ampak k čemu so spodbujeni
in pozvani po Božji milosti. Kaj zato, če so le posamezniki in če so
– ko že imamo stranke – v različnih strankah, tudi v eni od različnih
»nekrščanskih« strank. Strankarske programe, strankarsko disciplino,
strankarske zmage in poraze bodo jemali tako resno ali tako humo
ristično kot zaslužijo. V vsaki stranki bodo proti stranki, za celoto –
in prav s tem bodo politični ljudje v izvornem smislu. Tako bodo na
različnih krajih (med seboj poznani ali ne, povezani ali ne preko meja
strank) dejansko drug poleg drugega – zdaj drug ob drugem tudi kot
državljani: na enak način bodo razlikovali in presojali in tako izbirali
ter se zavzemali za eno, ne za različno. Krščansko občestvo daje držav
ljanskemu občestvu take kristjane, take državljane, take v primarnem
smislu politične ljudi! Z njimi, z njihovim obstojem, uresničuje svojo
politično soodgovornost tudi na najbolj neposreden način.
293
34.
Če krščanska skupnost zares obstaja kot krščanska, potem ne potre
buje krščanske stranke. S svojimi besedami in obstojem bo ne le opra-
vljala vse funkcije, ki naj bi jih opravljala nesrečna stranka: ne bo tudi
manjkalo posameznih kristjanov, ki bodo v anonimnosti – v kateri v
političnem prostoru edinole lahko nastopajo – dejavni v smislu kr-
ščanske usmeritve in s tem nepretenciozno pričali za blagodejnost
Kristusovega sporočila. Ugledni ne bodo kot »dobri pobožni ljudje«,
ampak enostavno zato, ker znajo s svojega posebnega mesta bolje kot
drugi (po)iskati tisto, kar je najboljše za polis. Skupnosti državljanov
ne pomaga sama navzočnost in sodelovanje »krščanskih osebnosti«.
Pomislimo še enkrat na Bismarcka. Vzemimo, da je bil res taka »krš
čanska osebnost« kot ga opisujejo legende – kaj je to spremenilo na
usodni usmeritvi njegove politike? Kaj je to pomagalo ubogi Nemčiji?
V političnem prostoru lahko kristjani pomagajo le s tem, da vedno
znova spodbujajo skupnost državljanov v krščansko smer in da ji na
krščanski liniji dajo svobodo gibanja. Naj se ne reče, da jih je premalo
in da kot posamezniki ne morejo ničesar storiti! Kaj vse je zmogel in
zmore že posameznik, ki je ves pri stvari! In tudi pri tej stvari kristja-
ni niso vprašani, kaj zmorejo storiti, ampak k čemu so spodbujeni
in pozvani po Božji milosti. Kaj zato, če so le posamezniki in če so
– ko že imamo stranke – v različnih strankah, tudi v eni od različnih
»nekrščanskih« strank. Strankarske programe, strankarsko disciplino,
strankarske zmage in poraze bodo jemali tako resno ali tako humo
ristično kot zaslužijo. V vsaki stranki bodo proti stranki, za celoto –
in prav s tem bodo politični ljudje v izvornem smislu. Tako bodo na
različnih krajih (med seboj poznani ali ne, povezani ali ne preko meja
strank) dejansko drug poleg drugega – zdaj drug ob drugem tudi kot
državljani: na enak način bodo razlikovali in presojali in tako izbirali
ter se zavzemali za eno, ne za različno. Krščansko občestvo daje držav
ljanskemu občestvu take kristjane, take državljane, take v primarnem
smislu politične ljudi! Z njimi, z njihovim obstojem, uresničuje svojo
politično soodgovornost tudi na najbolj neposreden način.
293
