Page 71 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 71
JONATAN VINKLER
tem zadosti imeiti, de ta GOSPUD vučij, gdi se imajo takova znameinja
gledati inu čakati, zlasti na nebi, sonci, luni inu zvezdah inu na teh člo-
vekih inu na murju. Kadar se uže nekatera teh istih vidio, taku se imamo
na takov prihod perpraviti inu niker čakati, dokler bi se ona vsa zgudila,
zakai my bi sicer mogli pernagleni biti. (Trubar [1595] 2015b, 38.)
V pridižni strukturi bodo tako popisi astronomskih fenomenov poleg
zgodovinskih prikazov tvorili argumente okrepitve za tezo, da je konec
stvarnosti pred vrati, in argumentacijsko omogočili pridigarjevo posle-
dično spodbudo za delovanje, ki zaključuje retorično izrazito klasično
izdelano pridigo: Verniki naj sodnega dne nikar ne čakajo z umazanimi
srci, naj se torej kesajo, živijo po krščansko, ne po papežniško, dejanj
moralne obnove pa naj ne prelagajo na poznejši čas, kajti »znamenja na
nebu« se že dogajajo, torej je sodni dan dobesedno pred vrati.
»Znamenja na nebu«, ki da napovedujejo konec sveta, Luther popiše
takole:
Na tem sonci inu luni se zgode dvuja znameinja, nerpervič, de ona
svoj šain ali svitlobo zgube. Takovu, aku onu lih nej čudnu inu je po
naturi (zakai onu se more iz kunšti gvišnu poprej vejditi, preden se onu
zgody),[27] taku je tu vsaj enu znameinje, kakor tu Christus sam očitu
izlaga v tem evangelistu s. Matevžu. Ampak raven le-tiga mogo na sonci
27 Luther je imel v mislih astronomsko predvidljivost sončevega in luninega mrka. V
srednji Evropi, npr. na dunajski univerzi, je bila tedaj v veljavi Ptolomejeva teorija
planetov (tj. sonce, planeti in zvezde krožijo okoli Zemlje), katero sta na podlagi
opazovanj predelala Georg von Peuerbach (1423–1461) in njegov bavarski učenec,
čudežni otrok Regiomontanus (Johannes Müller von Königsberg, 1436–1476). Skupaj
sta leta 1457 opazovala lunin mrk, ki pa se je pojavil osem minut pred napovedjo po
dotedaj najbolj točnih Alfonzovih tablicah iz 13. stoletja. Rezultat opazovanja je bila
sestava nove tabele mrkov (Tabulae ecclipsium, 1459). Peuerbachovo in Regiomontanovo
teorijo je kasneje v Krakovu poslušal Nikolaj Kopernik (1473–1543), na Dunaju pa
Andrej Perlah (1490–1551). Slednji je ob izdatnem mecenstvu takratnega dunajskega
škofa Jurija Slatkonje izdajal almanahe (efemeride) o astronomiji ter prepisoval dela
predhodnikov (Perlahova dela so dostopna na Europeani). K astronomiji, ki je (tedaj)
pomenila tudi zmožnost »preroškosti«, so se ob kriznih dogodkih zatekali tudi na
tamkajšnjem dvoru Maksimilijana I. V dobi turških obleganj Dunaja (1531) je Perlah
izdal latinski (kasneje še nemški) spis o vplivu sončevega in luninega mrka (nemška
izdaja dostopna na: http://digital.slub-dresden.de/werkansicht/dlf/3040/1/) (Južnič
2007, 23). Javornik, Op. 97, v: Vinkler, Šetinc in Javornik 2015, 38.
69
tem zadosti imeiti, de ta GOSPUD vučij, gdi se imajo takova znameinja
gledati inu čakati, zlasti na nebi, sonci, luni inu zvezdah inu na teh člo-
vekih inu na murju. Kadar se uže nekatera teh istih vidio, taku se imamo
na takov prihod perpraviti inu niker čakati, dokler bi se ona vsa zgudila,
zakai my bi sicer mogli pernagleni biti. (Trubar [1595] 2015b, 38.)
V pridižni strukturi bodo tako popisi astronomskih fenomenov poleg
zgodovinskih prikazov tvorili argumente okrepitve za tezo, da je konec
stvarnosti pred vrati, in argumentacijsko omogočili pridigarjevo posle-
dično spodbudo za delovanje, ki zaključuje retorično izrazito klasično
izdelano pridigo: Verniki naj sodnega dne nikar ne čakajo z umazanimi
srci, naj se torej kesajo, živijo po krščansko, ne po papežniško, dejanj
moralne obnove pa naj ne prelagajo na poznejši čas, kajti »znamenja na
nebu« se že dogajajo, torej je sodni dan dobesedno pred vrati.
»Znamenja na nebu«, ki da napovedujejo konec sveta, Luther popiše
takole:
Na tem sonci inu luni se zgode dvuja znameinja, nerpervič, de ona
svoj šain ali svitlobo zgube. Takovu, aku onu lih nej čudnu inu je po
naturi (zakai onu se more iz kunšti gvišnu poprej vejditi, preden se onu
zgody),[27] taku je tu vsaj enu znameinje, kakor tu Christus sam očitu
izlaga v tem evangelistu s. Matevžu. Ampak raven le-tiga mogo na sonci
27 Luther je imel v mislih astronomsko predvidljivost sončevega in luninega mrka. V
srednji Evropi, npr. na dunajski univerzi, je bila tedaj v veljavi Ptolomejeva teorija
planetov (tj. sonce, planeti in zvezde krožijo okoli Zemlje), katero sta na podlagi
opazovanj predelala Georg von Peuerbach (1423–1461) in njegov bavarski učenec,
čudežni otrok Regiomontanus (Johannes Müller von Königsberg, 1436–1476). Skupaj
sta leta 1457 opazovala lunin mrk, ki pa se je pojavil osem minut pred napovedjo po
dotedaj najbolj točnih Alfonzovih tablicah iz 13. stoletja. Rezultat opazovanja je bila
sestava nove tabele mrkov (Tabulae ecclipsium, 1459). Peuerbachovo in Regiomontanovo
teorijo je kasneje v Krakovu poslušal Nikolaj Kopernik (1473–1543), na Dunaju pa
Andrej Perlah (1490–1551). Slednji je ob izdatnem mecenstvu takratnega dunajskega
škofa Jurija Slatkonje izdajal almanahe (efemeride) o astronomiji ter prepisoval dela
predhodnikov (Perlahova dela so dostopna na Europeani). K astronomiji, ki je (tedaj)
pomenila tudi zmožnost »preroškosti«, so se ob kriznih dogodkih zatekali tudi na
tamkajšnjem dvoru Maksimilijana I. V dobi turških obleganj Dunaja (1531) je Perlah
izdal latinski (kasneje še nemški) spis o vplivu sončevega in luninega mrka (nemška
izdaja dostopna na: http://digital.slub-dresden.de/werkansicht/dlf/3040/1/) (Južnič
2007, 23). Javornik, Op. 97, v: Vinkler, Šetinc in Javornik 2015, 38.
69
