Page 68 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 68
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
je bil Adam prvi znani pridigar,20 pridiganje in poslušanje Božje besede
pa nekaj močno sorodnega prejetju zakramenta. Luther je menil, da
člov ek s prižnice sicer sliši človeški glas, toda tisti, ki v resnici govori, je
Gos pod: »Pridigarjeva usta in besede, ki jih slišim od njega, niso njegove;
so besede in sporočila Svetega Duha, skozi katere On deluje v meni in me
posvečuje.« (Navedeno po Frymire 2010, 27.) Poslušanje Besede je bilo za
Luthra celo bolj pomembno od branja le-te, kajti slišati Božjo besedo je
za učenega wittenberškega teologa pomenilo, da je Sveti Duh v trenutku
poslušanja biblične eksegeze, pridige, stvarno in dejansko prisoten v
tonu, ki ga poslušalec sliši, in tako deluje na pričujočega: »Satan se ne
meni za skovikanje pisane Božje besede, pač pa beži proč ob govorjenju
Pisma.« (N. m.)
Navedena pasaža je analogna neki drugi, ki podobno poudarja ključni
medij in edinstveno človekovo razsežnost – glas –, s katerim grešnik na le
njemu lasten – človeški – način stopa v občestvo z Pantokratorjem preko
pridige, toda tudi preko – glasbe.
Luther je namreč menil: »Musica naj razveseljuje dušico; gobec od
tega nima nobenega veselja. Če pridno poješ, sedi duša v životu, igra in
neznansko dobro se ji godi.« (Friedenthal 1983, 45.) Takisto je najdeval
v petju eno najmočnejših zdravil proti žalosti in skušnjavam Hudiča, s
katerim se je lasal celo življenje: Satan da je duh pobitosti in melanholije,
veselja ne more prenesti in je zato glasbi bolj tuj kot karkoli drugega. In
zato ob petju, ki da je sinonim za bližanje Bogu, beži proč od dotičnega.
S podobnim mentalnim postopom, preko sprecifičnega »antropo-
loškega« razumevanja glasu, se je Luther v nemški reformirani cerkvi
dokopal do teologije pridiganja:21 zanj so duhovni na prižnicah z glasom
utelešali neposredno prisotnost Kristusovo in slednjemu hkrati omogo-
čali, da se v dušah vernikov učinkovito bojuje z Zlim. Kljub tolikšnemu
poudarku na pomembnosti mesta pridigarja, pridiganja in poslušanja
le-tega pa ni bil Luther tisti, ki je sestavil sistematično delo o tem, kako
20 Enako stališče je imel tudi Primož Trubar, ki je v Eni dolgi predguvori zapisal: »Za
Bugom ie Adam ta pervi pridigar tiga evangelia inu vere kersčanske bil.« (Trubar
[1557, 1558] 2012, 38)
21 Temeljno delo s tega področja je Ebeling, Gerhard. 1991. Evangelische Evangelien
auslegung. Eine Untersuchung zu Luthers Hermeneutik. 3. izdaja. Tübingen.
66
je bil Adam prvi znani pridigar,20 pridiganje in poslušanje Božje besede
pa nekaj močno sorodnega prejetju zakramenta. Luther je menil, da
člov ek s prižnice sicer sliši človeški glas, toda tisti, ki v resnici govori, je
Gos pod: »Pridigarjeva usta in besede, ki jih slišim od njega, niso njegove;
so besede in sporočila Svetega Duha, skozi katere On deluje v meni in me
posvečuje.« (Navedeno po Frymire 2010, 27.) Poslušanje Besede je bilo za
Luthra celo bolj pomembno od branja le-te, kajti slišati Božjo besedo je
za učenega wittenberškega teologa pomenilo, da je Sveti Duh v trenutku
poslušanja biblične eksegeze, pridige, stvarno in dejansko prisoten v
tonu, ki ga poslušalec sliši, in tako deluje na pričujočega: »Satan se ne
meni za skovikanje pisane Božje besede, pač pa beži proč ob govorjenju
Pisma.« (N. m.)
Navedena pasaža je analogna neki drugi, ki podobno poudarja ključni
medij in edinstveno človekovo razsežnost – glas –, s katerim grešnik na le
njemu lasten – človeški – način stopa v občestvo z Pantokratorjem preko
pridige, toda tudi preko – glasbe.
Luther je namreč menil: »Musica naj razveseljuje dušico; gobec od
tega nima nobenega veselja. Če pridno poješ, sedi duša v životu, igra in
neznansko dobro se ji godi.« (Friedenthal 1983, 45.) Takisto je najdeval
v petju eno najmočnejših zdravil proti žalosti in skušnjavam Hudiča, s
katerim se je lasal celo življenje: Satan da je duh pobitosti in melanholije,
veselja ne more prenesti in je zato glasbi bolj tuj kot karkoli drugega. In
zato ob petju, ki da je sinonim za bližanje Bogu, beži proč od dotičnega.
S podobnim mentalnim postopom, preko sprecifičnega »antropo-
loškega« razumevanja glasu, se je Luther v nemški reformirani cerkvi
dokopal do teologije pridiganja:21 zanj so duhovni na prižnicah z glasom
utelešali neposredno prisotnost Kristusovo in slednjemu hkrati omogo-
čali, da se v dušah vernikov učinkovito bojuje z Zlim. Kljub tolikšnemu
poudarku na pomembnosti mesta pridigarja, pridiganja in poslušanja
le-tega pa ni bil Luther tisti, ki je sestavil sistematično delo o tem, kako
20 Enako stališče je imel tudi Primož Trubar, ki je v Eni dolgi predguvori zapisal: »Za
Bugom ie Adam ta pervi pridigar tiga evangelia inu vere kersčanske bil.« (Trubar
[1557, 1558] 2012, 38)
21 Temeljno delo s tega področja je Ebeling, Gerhard. 1991. Evangelische Evangelien
auslegung. Eine Untersuchung zu Luthers Hermeneutik. 3. izdaja. Tübingen.
66
