Page 69 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 69
JONATAN VINKLER
pridigati (ars praedicandi), temveč je posel sistematičnega sumiranja
temeljnih uvidov kot v drugih podobnih primerih prepustil topogledno
znatno bolj primernemu Philippu Melanchthonu z njegovim akademiz-
mom. Tako sta nastala dva pridigarsko-retorična priročnika, in sicer De
officiis concionatoris (1529)22 in Elementa rhetorices (1532),23 ki sta bila v
evangeličanski cerkvi 16. stoletja zelo odmevna.
Toda ko je izšla Cerkvena postila (Kirchenpostille), jo je Luther štel
za svojo najboljšo knjigo, predvsem pa je ta zbirka pridig postala del
praktično obligatnega repertorija na knjižni polici protestantskega duš-
nega pastirja. S to knjigo, ki je služila kot pridižni priročnik in zgled, je
pridigar dobil stik z Luthrovo teologijo pridiganja, z načini strukturiranja
cerkvenega govora na posamezno temo, predvsem pa je bil pridigar z
njo opomnjen na dolžnosti, ki mu jih je nalagal urad dušnega pastirja
(Frymire 2010, 28–29).
Hišna postila (Hauspostille) Martina Luthra je bila v 16. stoletju med
evangeličani v Srednji Evropi ena od knjig z najbolj izrazito pasivno in
aktivno, tudi poustvarjalno recepcijo. Bila je namreč eden od obligatnih
priročnikov pridigarjev in beril hišnih gospodarjev, pa tudi predloga za
prevajanje, prirejanje in bolj ali manj izvirno pisanje znotraj postilskega
žanra evangeličanske cerkve jezikovno nemškega vplivnega kroga. Po
izidu leta 1544 v Leipzigu je do leta 1600 dokumentiranih nad 80 izdaj.24
Večina med njimi je ponovna izdaja tekstne podobe, kot jo je Hišni
postili dal Veit Dietrich (1506–1549), ki ji je napisal tudi predgovor; v
Luthrovih zbranih spisih je kot »zadnja roka« za objavo Hišne postile
običajno vzeta zadnja Dietrichova izdaja za časa Luthrovega življenja.
Toda obstaja tudi uredniška varianta, kot jo je pripravil Georg Rörer,
ki pa doslej običajno ni bila integralni del izdaj spisov nemškega re-
formatorja.
22 Digitalna kopija dostopna na: http://gallica.bnf.fr/ark:/12148/bpt6k83882q; prim.
s Schnell 1968.
23 Digitalna kopija dostopna na: http://www.mdz-nbn-resolving.de/urn/resolver.
pl?urn=urn:nbn:de:bvb:12-bsb10184380-0.
24 Verzeichnissder im deutschen Sprachbereich erschinenen Drucke des XIV. Jahrhunderts,
1. Abt., Band 12, Stuttgart 1988, št. 4831–4913. Zadevni popis navaja 82 različnih
izdaj v nemščini, ne omenja pa izdaje, ki jo hrani Rokopisni oddelek Narodne in
univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Prim. Glavan 1995, 3, 11.
67
pridigati (ars praedicandi), temveč je posel sistematičnega sumiranja
temeljnih uvidov kot v drugih podobnih primerih prepustil topogledno
znatno bolj primernemu Philippu Melanchthonu z njegovim akademiz-
mom. Tako sta nastala dva pridigarsko-retorična priročnika, in sicer De
officiis concionatoris (1529)22 in Elementa rhetorices (1532),23 ki sta bila v
evangeličanski cerkvi 16. stoletja zelo odmevna.
Toda ko je izšla Cerkvena postila (Kirchenpostille), jo je Luther štel
za svojo najboljšo knjigo, predvsem pa je ta zbirka pridig postala del
praktično obligatnega repertorija na knjižni polici protestantskega duš-
nega pastirja. S to knjigo, ki je služila kot pridižni priročnik in zgled, je
pridigar dobil stik z Luthrovo teologijo pridiganja, z načini strukturiranja
cerkvenega govora na posamezno temo, predvsem pa je bil pridigar z
njo opomnjen na dolžnosti, ki mu jih je nalagal urad dušnega pastirja
(Frymire 2010, 28–29).
Hišna postila (Hauspostille) Martina Luthra je bila v 16. stoletju med
evangeličani v Srednji Evropi ena od knjig z najbolj izrazito pasivno in
aktivno, tudi poustvarjalno recepcijo. Bila je namreč eden od obligatnih
priročnikov pridigarjev in beril hišnih gospodarjev, pa tudi predloga za
prevajanje, prirejanje in bolj ali manj izvirno pisanje znotraj postilskega
žanra evangeličanske cerkve jezikovno nemškega vplivnega kroga. Po
izidu leta 1544 v Leipzigu je do leta 1600 dokumentiranih nad 80 izdaj.24
Večina med njimi je ponovna izdaja tekstne podobe, kot jo je Hišni
postili dal Veit Dietrich (1506–1549), ki ji je napisal tudi predgovor; v
Luthrovih zbranih spisih je kot »zadnja roka« za objavo Hišne postile
običajno vzeta zadnja Dietrichova izdaja za časa Luthrovega življenja.
Toda obstaja tudi uredniška varianta, kot jo je pripravil Georg Rörer,
ki pa doslej običajno ni bila integralni del izdaj spisov nemškega re-
formatorja.
22 Digitalna kopija dostopna na: http://gallica.bnf.fr/ark:/12148/bpt6k83882q; prim.
s Schnell 1968.
23 Digitalna kopija dostopna na: http://www.mdz-nbn-resolving.de/urn/resolver.
pl?urn=urn:nbn:de:bvb:12-bsb10184380-0.
24 Verzeichnissder im deutschen Sprachbereich erschinenen Drucke des XIV. Jahrhunderts,
1. Abt., Band 12, Stuttgart 1988, št. 4831–4913. Zadevni popis navaja 82 različnih
izdaj v nemščini, ne omenja pa izdaje, ki jo hrani Rokopisni oddelek Narodne in
univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Prim. Glavan 1995, 3, 11.
67
