Page 66 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 66
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
sicer govorili o temeljnih besedilih krščanske vere, toda v ilustracijah oz.
argumentaciji so pogosto navajali tudi primere iz različnih znanosti učene
kulture, ki so bile za nepismeno ljudsko kulturo ponavadi nedostopne
(Frymire 2010, 14–15). Tak primer je npr. tudi Luthrov popis parhelija v
Hišni postili, ki je ohranjen tudi v Trubarjevem prevodu in mu je mesto
namenjeno v nadaljevanju.
Vloga pridigarjev kot oblikovalcev javne morale je bila tako splošna,
da je postala pravcati kulturni inventar, »splošno mesto« svojega časa,
sčasoma se je izoblikovalo celo posebno razmerje med postilatorji in
njihovimi deželnimi knezi (Frymire 2010, 157–224), pridižna praksa pa
je dobila občasno tudi literarno travestijo ali vsaj tekstno preobrnitev
figure pridigarja v lastno (ne)moralno nasprotje.
Ob robu italijanske renesančne literature z njenim vsem znanim »de-
setdnevjem« Boccaccia, novelami Mattea Bandella, »razpravami o nraveh
grešnih kurtizan« Pietra Aretina ali memoarji Benvenuta Cellinija se
pridigar kot literarna oseba tudi v srednjeevropskih književnostih (npr.
v nemški ali češki) zgodnjega novega veka pojavlja kot nabrit možak, kot
vsega vajeni vetrnjak, ki si v »izvenslužbenem« času dneva in noči prav
podjetno prizadeva prodreti ne le v srca ženstva, čigar časno in večno
dušno dobro mu je zaupano, temveč tudi v njihovo – postelj. In tako
literarna oseba pridigarja v prostem času uganja prav tisto, proti čemur
sicer ex officio grmi z lece, pod naletom pa se znajdejo zlasti pridigarji
humanisti, ki so delovali po nemških univerzitetnih mestih ter se tu in
tam zapletali tudi v srdite intelektualne, predvsem teološke spore s kolegi
v univerzitetnem občestvu.
Kot pridigar takega tipa je bil literarno upodobljen npr. Georg Si-
butus (1480–po 1528), ki naj bi bil učenec humanista Conrada Celtesa
(1459–1508), sicer pa je bil poeta laureatus ter profesor retorike na uni-
verzi v Kölnu ter nato literature v Wittenbergu. Kot se zdi, je dolžnosti
pridigarskega urada v Wittenbergu oskrboval dobro, živel pa je za pridi-
garja morda ne najbolj konvencionalno oz. pričakovano družabno živ-
ljenje, kar je na posebno drastičen način vgravirano v eno od znamenitih
»pisem mračnjakov«, s katerimi so nemški humanisti smešili predvsem
poznosholastične teologe na univerzi v Kölnu. O pridiganju »gospoda
Jurija« in homatijah, povezanih z njim, je namreč brati naslednje:
64
sicer govorili o temeljnih besedilih krščanske vere, toda v ilustracijah oz.
argumentaciji so pogosto navajali tudi primere iz različnih znanosti učene
kulture, ki so bile za nepismeno ljudsko kulturo ponavadi nedostopne
(Frymire 2010, 14–15). Tak primer je npr. tudi Luthrov popis parhelija v
Hišni postili, ki je ohranjen tudi v Trubarjevem prevodu in mu je mesto
namenjeno v nadaljevanju.
Vloga pridigarjev kot oblikovalcev javne morale je bila tako splošna,
da je postala pravcati kulturni inventar, »splošno mesto« svojega časa,
sčasoma se je izoblikovalo celo posebno razmerje med postilatorji in
njihovimi deželnimi knezi (Frymire 2010, 157–224), pridižna praksa pa
je dobila občasno tudi literarno travestijo ali vsaj tekstno preobrnitev
figure pridigarja v lastno (ne)moralno nasprotje.
Ob robu italijanske renesančne literature z njenim vsem znanim »de-
setdnevjem« Boccaccia, novelami Mattea Bandella, »razpravami o nraveh
grešnih kurtizan« Pietra Aretina ali memoarji Benvenuta Cellinija se
pridigar kot literarna oseba tudi v srednjeevropskih književnostih (npr.
v nemški ali češki) zgodnjega novega veka pojavlja kot nabrit možak, kot
vsega vajeni vetrnjak, ki si v »izvenslužbenem« času dneva in noči prav
podjetno prizadeva prodreti ne le v srca ženstva, čigar časno in večno
dušno dobro mu je zaupano, temveč tudi v njihovo – postelj. In tako
literarna oseba pridigarja v prostem času uganja prav tisto, proti čemur
sicer ex officio grmi z lece, pod naletom pa se znajdejo zlasti pridigarji
humanisti, ki so delovali po nemških univerzitetnih mestih ter se tu in
tam zapletali tudi v srdite intelektualne, predvsem teološke spore s kolegi
v univerzitetnem občestvu.
Kot pridigar takega tipa je bil literarno upodobljen npr. Georg Si-
butus (1480–po 1528), ki naj bi bil učenec humanista Conrada Celtesa
(1459–1508), sicer pa je bil poeta laureatus ter profesor retorike na uni-
verzi v Kölnu ter nato literature v Wittenbergu. Kot se zdi, je dolžnosti
pridigarskega urada v Wittenbergu oskrboval dobro, živel pa je za pridi-
garja morda ne najbolj konvencionalno oz. pričakovano družabno živ-
ljenje, kar je na posebno drastičen način vgravirano v eno od znamenitih
»pisem mračnjakov«, s katerimi so nemški humanisti smešili predvsem
poznosholastične teologe na univerzi v Kölnu. O pridiganju »gospoda
Jurija« in homatijah, povezanih z njim, je namreč brati naslednje:
64
