Page 85 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 85
TOMAŽ JURCA
vedane avtorje zgolj zato, ker je Vergerij pet let pred tem dal natisniti
nekaj njegovih stanc o veri,11 in ne zaradi veseljaških in moralno spornih
verzov, po katerih je pesnik zaslovel. Bernijevo pisanje je sicer moč-
no zaznamovalo il genere burlesco, zvrst, ki se je v Italiji razmahnila v
šestnajstem stoletju in je nenazadnje precej vplivala tudi na razvoj tako
imenovanih pasquinat, anonimnih kritičnih verzov proti Cerkvi, ki so
jih v Rimu lepili na kip Pasquina. A če je Berni na koncu našel pravo
vero in opustil pohujšljivo pisanje, pa mnogo piscev, med katerimi so
bili tudi visoki cerkveni uradniki, ni sledilo njegovemu zgledu. Ob tem
se Vergerij še enkrat spomni na mladostne pesniške poskuse Giovannija
della Case, ki se zgledujejo po Bernijevi burleskni poeziji in naj bi opevali
istospolna nagnjenja.12 Čeprav je della Casa kasneje zanikal s tem pove-
zane obtožbe, pa je Vergerijeva ostra propagandna dejavnost verjetno
vsaj delno prispevala k temu, da je na koncu ostal brez tako želenega
kardinalskega klobuka.
Tovrstno pisanje je očitno precej motilo Vergerija, saj se mu je poleg
Bernijeve poezije zdelo nespodobno tudi pisanje prijatelja Aretina in celo
samega Boccaccia. Če bi si torej njegov Dekameron že zaslužil mesto na
seznamu, bi to moralo biti zaradi pohujšljivih zgodb, ki kvarijo dobre
navade ljudi, in ne zaradi drugih razlogov. Tam pa je pristal, ker že v
prvi noveli piše o tem, da se je Cerkev zavihtela do takih višav zgolj na
podlagi iznajdb, kot so spoved in lažni čudeži. Tako se najprej pomudi
pri Boccacciovi kritiki kulta svetnikov, na katere kristjani naslavljajo
11 Vergerij je leta 1554 v Tübingenu skupaj s tremi soneti Petrarce dal natisniti nekaj
verzov z versko vsebino, ki naj bi jih napisal Francesco Berni. Delo nosi naslov Stanze
del Berna (al Sanga, secretario di Papa Clemente VII) con tre sonetti del Petrarca dove si
parla dell’ Evangelio e della Corte Romana in je izšlo leta 1554. V njem Vergerij navaja
stance Bernijevega dela Rifacimento dell’ Orlando innamorato, torej predelave slavne
Boiardove pesnitve, ki naj bi jih vseboval Bernijev izvirnik. Ker so tega prepovedali,
ponudi besedilo Vergerij in ga pri tem priredi s protestantsko vsebino. Ali gre pri tem
za popolno ali zgolj delno poneverbo Bernijevega besedila, je težko oceniti. Oznaka
»poneverba« je v tem primeru verjetno ustrezna.
12 Vergerij, ki je podobne obtožbe della Casi namenil že v svojem prvem posegu, tokrat
omenja njegovo burleskno delo Capitolo sopra il forno, kjer naj bi avtor po zgledih
Bernijeve poezije preko metafore kruha in peči opeval nespodobna nagnjenja. Della
Casa je kasneje v latinski pesmi Ad Germanos priznal, da je šlo za mladostno napako,
a obenem zanikal Vergerijeve obtožbe.
83
vedane avtorje zgolj zato, ker je Vergerij pet let pred tem dal natisniti
nekaj njegovih stanc o veri,11 in ne zaradi veseljaških in moralno spornih
verzov, po katerih je pesnik zaslovel. Bernijevo pisanje je sicer moč-
no zaznamovalo il genere burlesco, zvrst, ki se je v Italiji razmahnila v
šestnajstem stoletju in je nenazadnje precej vplivala tudi na razvoj tako
imenovanih pasquinat, anonimnih kritičnih verzov proti Cerkvi, ki so
jih v Rimu lepili na kip Pasquina. A če je Berni na koncu našel pravo
vero in opustil pohujšljivo pisanje, pa mnogo piscev, med katerimi so
bili tudi visoki cerkveni uradniki, ni sledilo njegovemu zgledu. Ob tem
se Vergerij še enkrat spomni na mladostne pesniške poskuse Giovannija
della Case, ki se zgledujejo po Bernijevi burleskni poeziji in naj bi opevali
istospolna nagnjenja.12 Čeprav je della Casa kasneje zanikal s tem pove-
zane obtožbe, pa je Vergerijeva ostra propagandna dejavnost verjetno
vsaj delno prispevala k temu, da je na koncu ostal brez tako želenega
kardinalskega klobuka.
Tovrstno pisanje je očitno precej motilo Vergerija, saj se mu je poleg
Bernijeve poezije zdelo nespodobno tudi pisanje prijatelja Aretina in celo
samega Boccaccia. Če bi si torej njegov Dekameron že zaslužil mesto na
seznamu, bi to moralo biti zaradi pohujšljivih zgodb, ki kvarijo dobre
navade ljudi, in ne zaradi drugih razlogov. Tam pa je pristal, ker že v
prvi noveli piše o tem, da se je Cerkev zavihtela do takih višav zgolj na
podlagi iznajdb, kot so spoved in lažni čudeži. Tako se najprej pomudi
pri Boccacciovi kritiki kulta svetnikov, na katere kristjani naslavljajo
11 Vergerij je leta 1554 v Tübingenu skupaj s tremi soneti Petrarce dal natisniti nekaj
verzov z versko vsebino, ki naj bi jih napisal Francesco Berni. Delo nosi naslov Stanze
del Berna (al Sanga, secretario di Papa Clemente VII) con tre sonetti del Petrarca dove si
parla dell’ Evangelio e della Corte Romana in je izšlo leta 1554. V njem Vergerij navaja
stance Bernijevega dela Rifacimento dell’ Orlando innamorato, torej predelave slavne
Boiardove pesnitve, ki naj bi jih vseboval Bernijev izvirnik. Ker so tega prepovedali,
ponudi besedilo Vergerij in ga pri tem priredi s protestantsko vsebino. Ali gre pri tem
za popolno ali zgolj delno poneverbo Bernijevega besedila, je težko oceniti. Oznaka
»poneverba« je v tem primeru verjetno ustrezna.
12 Vergerij, ki je podobne obtožbe della Casi namenil že v svojem prvem posegu, tokrat
omenja njegovo burleskno delo Capitolo sopra il forno, kjer naj bi avtor po zgledih
Bernijeve poezije preko metafore kruha in peči opeval nespodobna nagnjenja. Della
Casa je kasneje v latinski pesmi Ad Germanos priznal, da je šlo za mladostno napako,
a obenem zanikal Vergerijeve obtožbe.
83
