Page 13 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 13
Jonatan Vinkler
mu je sledil, psihološko učinkovala na vojščake Pražanov, ki so postali
nemirni. Zato so poveljniki na husitsko-katoliški strani seznanili vojsko
z vnaprej pripravljenim bojnim planom, razjezdili, da bi pomirili peho-
to, in sicer tako, da so pešakom zagotovili, da bodo v primeru poraza
sami nastavili glavo na tnalo in dali posestvo v plen. Nato so pokleknili
v molitev, pri bojevanju pa jim je pomogel tudi spomladanski dež, ki je
spral prah in udušil dim po topovskem streljanju s taborsko-sirotje strani.
Tako je husitsko-katoliška stran lažje izvedla, kar je nameravala: slepilni
manever lažnega bega z bojišča. Pri tem so izvedli usklajen umik vozov,
kar je bila, kot se zdi, takšna taktična noviteta, ki je povsem zmedla v
husitskih vojnah prekaljene hetmane na taboritski strani. Domnevali
so, da nasprotnik beži in da je nastopil trenutek, ko se je treba z vsemi
silami pognati za sovražnikom. Zato so dali ukaz, da se odpre lastni čet
verokotnik iz husitskih bojnih voz, slednje pa je bila ključna operativna
napaka. Kajti takoj, ko so taboriti zapustili obroč voz, je nanje odprlo
ogenj lahko topništvo husitsko-katoliške strani, za tem pa je proti bojev-
nikom, ki so bili izven območja varnosti (vozovi s strelci), nastopila še
pehota in za njo konjenica. Taboritom in sirotkom tudi ni pomoglo, da
jo je v največjem žaru bitke z bojišča popihal preračunljivi glavni hetman
sirotkov Jan Čapek ze Sán. Tako se je zgodilo nepričakovano: poraz.
Posamezni plemiči s sirotje strani so se nato izmuznili v bližnja mesta,
nekateri (Peter Payne, Václav Koranda) so se predali svojim znancem v
nasprotnem taboru, s katerimi so se do nedavna bojevali z ramo ob rami
v skupni vojski, slabo pa so jo odnesli vsi tisti, ki so padli v roke oddel-
kom plzenskega deželnega miru: živo glavo so obdržali samo kmetje iz
zaledne oskrbe, drugi – duhovniki ali ne – pa so bili pobiti na mestu ali
pa sežgani v gorečih senikih (Šmahel 3 1996, 295). Z mečem v roki sta
umrla tudi oba Prokopa, kar za odločne zagovornike Evangelija v Evropi
15. in 16. stoletja ni tako neobičajno, zlasti npr. ob misli na hud konec
Ulricha Zwinglija, ki konča z razbito glavo v drugi kappelski bitki 11.
oktobra 1531.
področju vojne spretnosti. Prvi je bila množična načrtna uporaba husitskega bojnega
vozu v formaciji (mobilne) trdnjave oz. četverokotnika, ki more veljati za nekakšno
predhodnico mobilnega oklepnega bojevanja, druga pa je bila obsežna uporaba
ognjenega strelnega orožja – prvih pušk in topov (husitská pišťala, dělo).
11
mu je sledil, psihološko učinkovala na vojščake Pražanov, ki so postali
nemirni. Zato so poveljniki na husitsko-katoliški strani seznanili vojsko
z vnaprej pripravljenim bojnim planom, razjezdili, da bi pomirili peho-
to, in sicer tako, da so pešakom zagotovili, da bodo v primeru poraza
sami nastavili glavo na tnalo in dali posestvo v plen. Nato so pokleknili
v molitev, pri bojevanju pa jim je pomogel tudi spomladanski dež, ki je
spral prah in udušil dim po topovskem streljanju s taborsko-sirotje strani.
Tako je husitsko-katoliška stran lažje izvedla, kar je nameravala: slepilni
manever lažnega bega z bojišča. Pri tem so izvedli usklajen umik vozov,
kar je bila, kot se zdi, takšna taktična noviteta, ki je povsem zmedla v
husitskih vojnah prekaljene hetmane na taboritski strani. Domnevali
so, da nasprotnik beži in da je nastopil trenutek, ko se je treba z vsemi
silami pognati za sovražnikom. Zato so dali ukaz, da se odpre lastni čet
verokotnik iz husitskih bojnih voz, slednje pa je bila ključna operativna
napaka. Kajti takoj, ko so taboriti zapustili obroč voz, je nanje odprlo
ogenj lahko topništvo husitsko-katoliške strani, za tem pa je proti bojev-
nikom, ki so bili izven območja varnosti (vozovi s strelci), nastopila še
pehota in za njo konjenica. Taboritom in sirotkom tudi ni pomoglo, da
jo je v največjem žaru bitke z bojišča popihal preračunljivi glavni hetman
sirotkov Jan Čapek ze Sán. Tako se je zgodilo nepričakovano: poraz.
Posamezni plemiči s sirotje strani so se nato izmuznili v bližnja mesta,
nekateri (Peter Payne, Václav Koranda) so se predali svojim znancem v
nasprotnem taboru, s katerimi so se do nedavna bojevali z ramo ob rami
v skupni vojski, slabo pa so jo odnesli vsi tisti, ki so padli v roke oddel-
kom plzenskega deželnega miru: živo glavo so obdržali samo kmetje iz
zaledne oskrbe, drugi – duhovniki ali ne – pa so bili pobiti na mestu ali
pa sežgani v gorečih senikih (Šmahel 3 1996, 295). Z mečem v roki sta
umrla tudi oba Prokopa, kar za odločne zagovornike Evangelija v Evropi
15. in 16. stoletja ni tako neobičajno, zlasti npr. ob misli na hud konec
Ulricha Zwinglija, ki konča z razbito glavo v drugi kappelski bitki 11.
oktobra 1531.
področju vojne spretnosti. Prvi je bila množična načrtna uporaba husitskega bojnega
vozu v formaciji (mobilne) trdnjave oz. četverokotnika, ki more veljati za nekakšno
predhodnico mobilnega oklepnega bojevanja, druga pa je bila obsežna uporaba
ognjenega strelnega orožja – prvih pušk in topov (husitská pišťala, dělo).
11
