Page 17 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 17
Jonatan Vinkler
milo ali silo spraviti nazaj v naročje matere Cerkve; tako so se namreč
o reči deklarativno izrekali poglavitni izvrševalci rekatolizacije v čeških
deželah, ko češkim stanovom z bitko na Beli gori pri Pragi (1620) na
začetku tridesetletne vojne spodleti ubraniti tako stanovske kot z njimi
povezane verske privilegije čeških dežel (prim. Vinkler 2006, 45–53) in
ko zmagovita katoliška stran poravnava račune vse od husitske revolu-
cije naprej (Lohelius).
Zastran husitske verske reforme je bil izplen po desetletju in več
mestoma skrajno srditih verskih bojev sredi Evrope precej skromen.
Husitskim Čehom so bile s kompaktati, ki so dopuščali komaj kaj več
kot obhajilo pod obema podobama, pripoznane pravice, ki so komajda
dosegale obseg, kot je bil artikuliran že v Štirih praških artikulih. Le-ti
so bili uradno versko-politično stališče čeških stanov že v pogajanjih s
cesarjem Sigismundom pred bitko na Vítkovu (Žižkovu) 14. julija 1420 in
so bili nato v nekoliko spremenjeni tekstni podobi ponovno potrjeni na
čáslavskem deželnem zboru 7. junija 1421, kjer so postali deželni zakon.
Zgoraj zapisano je pomenilo, da sta mogla biti po podpisu jihlavskih
kompaktatov praktično uresničena le deklarativni prvi (»Beseda Božja
naj bo s strani krščanskih duhovnikov po Češkem kraljstvu pridigana in
oznanjana svobodno ter brez ovir …«) in notranjeliturgični drugi (»Visoki
zakrament telesa in krvi Božje naj se po napotilu in ukazu Odrešenika pod
obema podobama kruha in vina prosto podaja vsem vernim kristjanom,
ki jim sprejetja zakramenta ne preprečuje smrtni greh.«) artikel (Čtyři
vyznání 1951, 39–46). Tretji in četrti artikel pa ne. Kajti slednja govorita o
občutljivem področju stika – in torej, kot se je v srednjem veku v Reichu
ne tako redko tudi pokazalo (investiturni boji), potencialnega konflikta
(!) – med posvetno in cerkveno oblastjo, omogočata, kot se zdi, morda
celo napeljujeta na subordinacijo cerkvene uprave posvetni oblasti in
omenjata odvzemanje upravljanja nad posvetnim premoženjem za tiste
duhovnike in menihe rimske cerkve, ki živijo neredno (tretji artikel;
Čtyři vyznání 1951, 47–49), ter celo kaznovanje vseh tistih, ki so kakor-
koli omadeževani s smrtnim grehom (četrti artikel; Čtyři vyznání 1951,
50–52). Praktično udejanjanje obeh slednjih artikulov bi namreč pome-
nilo neposredni politični (in, morda, vojaški) poseg dominantnih čeških
stanov v notranjo strukturo Rimske cerkve v Češkem kraljestvu, kar pa
15
milo ali silo spraviti nazaj v naročje matere Cerkve; tako so se namreč
o reči deklarativno izrekali poglavitni izvrševalci rekatolizacije v čeških
deželah, ko češkim stanovom z bitko na Beli gori pri Pragi (1620) na
začetku tridesetletne vojne spodleti ubraniti tako stanovske kot z njimi
povezane verske privilegije čeških dežel (prim. Vinkler 2006, 45–53) in
ko zmagovita katoliška stran poravnava račune vse od husitske revolu-
cije naprej (Lohelius).
Zastran husitske verske reforme je bil izplen po desetletju in več
mestoma skrajno srditih verskih bojev sredi Evrope precej skromen.
Husitskim Čehom so bile s kompaktati, ki so dopuščali komaj kaj več
kot obhajilo pod obema podobama, pripoznane pravice, ki so komajda
dosegale obseg, kot je bil artikuliran že v Štirih praških artikulih. Le-ti
so bili uradno versko-politično stališče čeških stanov že v pogajanjih s
cesarjem Sigismundom pred bitko na Vítkovu (Žižkovu) 14. julija 1420 in
so bili nato v nekoliko spremenjeni tekstni podobi ponovno potrjeni na
čáslavskem deželnem zboru 7. junija 1421, kjer so postali deželni zakon.
Zgoraj zapisano je pomenilo, da sta mogla biti po podpisu jihlavskih
kompaktatov praktično uresničena le deklarativni prvi (»Beseda Božja
naj bo s strani krščanskih duhovnikov po Češkem kraljstvu pridigana in
oznanjana svobodno ter brez ovir …«) in notranjeliturgični drugi (»Visoki
zakrament telesa in krvi Božje naj se po napotilu in ukazu Odrešenika pod
obema podobama kruha in vina prosto podaja vsem vernim kristjanom,
ki jim sprejetja zakramenta ne preprečuje smrtni greh.«) artikel (Čtyři
vyznání 1951, 39–46). Tretji in četrti artikel pa ne. Kajti slednja govorita o
občutljivem področju stika – in torej, kot se je v srednjem veku v Reichu
ne tako redko tudi pokazalo (investiturni boji), potencialnega konflikta
(!) – med posvetno in cerkveno oblastjo, omogočata, kot se zdi, morda
celo napeljujeta na subordinacijo cerkvene uprave posvetni oblasti in
omenjata odvzemanje upravljanja nad posvetnim premoženjem za tiste
duhovnike in menihe rimske cerkve, ki živijo neredno (tretji artikel;
Čtyři vyznání 1951, 47–49), ter celo kaznovanje vseh tistih, ki so kakor-
koli omadeževani s smrtnim grehom (četrti artikel; Čtyři vyznání 1951,
50–52). Praktično udejanjanje obeh slednjih artikulov bi namreč pome-
nilo neposredni politični (in, morda, vojaški) poseg dominantnih čeških
stanov v notranjo strukturo Rimske cerkve v Češkem kraljestvu, kar pa
15
