Page 16 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 16
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
predvsem za okrepitev političnih pravic v deželni strukturi oblasti ter za
povečanje lastnih posestev4 – je namreč za pridobitve, priposestvovane
za časa husitskih vojn, izdajal privilegij za privilegijem, jim tako »mazal
med okoli ust«, njihovo pozornost odvedel od vprašanj verske reforme,
ki so bila tako vzrok (Hus) kot povod (prva praška defenestracija, 1419)
husitskih vojn, in jih tako znova začlenil v ponovno vojaško, (u)pravno
in tudi versko enotnost Reicha. Predvsem pa si je v Češkem kraljestvu
kupil mir in krono, kajti njegovo sprejetje za češkega kralja, česar si je
želel že desetletja, mu je bilo tokrat na dosegu roke. Ob ne tako malen-
kostnem zapletu: predstavniki Prage in Kutne Gore so ugotovili, da je
cesar »pozabil« pripeljati kraljevske dragulje in kronski arhiv. Zato je bil
deželni zbor prekinjen do 10. avgusta, ko so bile kronske dragocenosti
in listine tam, kjer je bilo treba, pristnost tako prvih kot drugih pa so
posebej potrdili zastopniki čeških stanov, ki so se vrnili v Jihlavo. Tako
je bil Sigismund Luksemburški 14. avgusta 1436 pripoznan za češkega
kralja, deželni upravitelj in njegov svet sta odstopila, husitsko plemstvo
in mesta so prisegli zvestobo novemu kralju. Pomenljiv znak nastopa-
joče nove dobe je bil tudi način, kako so to storili: delegati Prage in
drugih dvaindvajsetih čeških mest namreč niso padli pred kraljem na
kolena, kot je narekovala dotedanja tradicija, temveč so svoj del prisege
potrdili zgolj s podano roko. Čas, ki je prihajal, je namreč bolj kakor na
blesteče ceremonije stavil na pisane listine, na privilegije, s katerimi je
Sigismund kapituliral pred večino stanovskih zahtev (Šmahel 3 1996,
313). Ostali pa sta nerazrešeni žgoči zadregi: koliko v listine zapisanega
se utegne uresničiti, v cerkvenih rečeh pa je z naravnavo s katoliško
stranjo nastopilo obdobje nestalnega verskega miru, ki ga je vsaj del
husitske strani razumel kot izdajo »čiste besede Božje«, katoliška stran
pa kot zgolj taktično koncesijo pred primernim »prevratom situacije«,
ko bo mogoče upornim Čehom odvzeti vse verske koncesije in jih z
4 Socialna restrukturacija kot posledica prisilne spremembe lastništva imetja je bila
v času husitske revolucije tolikšna, da jo je mogoče v evropski zgodovini primerjati
kvečjemu še z razlastitvijo saških plemičev pod Viljemom Osvajalcem, s strukturno
razgradnjo zgodovinskega češkega naroda v obdobju po letu 1620 (preko konfiskacij
plemiških posestev; Šmahel 4 1996, 54) in z ekonomskim pogromom, ki je srednje-
evropske Jude doletel v »stoletju skrajnosti« (Vinkler 2006, 63).
14
predvsem za okrepitev političnih pravic v deželni strukturi oblasti ter za
povečanje lastnih posestev4 – je namreč za pridobitve, priposestvovane
za časa husitskih vojn, izdajal privilegij za privilegijem, jim tako »mazal
med okoli ust«, njihovo pozornost odvedel od vprašanj verske reforme,
ki so bila tako vzrok (Hus) kot povod (prva praška defenestracija, 1419)
husitskih vojn, in jih tako znova začlenil v ponovno vojaško, (u)pravno
in tudi versko enotnost Reicha. Predvsem pa si je v Češkem kraljestvu
kupil mir in krono, kajti njegovo sprejetje za češkega kralja, česar si je
želel že desetletja, mu je bilo tokrat na dosegu roke. Ob ne tako malen-
kostnem zapletu: predstavniki Prage in Kutne Gore so ugotovili, da je
cesar »pozabil« pripeljati kraljevske dragulje in kronski arhiv. Zato je bil
deželni zbor prekinjen do 10. avgusta, ko so bile kronske dragocenosti
in listine tam, kjer je bilo treba, pristnost tako prvih kot drugih pa so
posebej potrdili zastopniki čeških stanov, ki so se vrnili v Jihlavo. Tako
je bil Sigismund Luksemburški 14. avgusta 1436 pripoznan za češkega
kralja, deželni upravitelj in njegov svet sta odstopila, husitsko plemstvo
in mesta so prisegli zvestobo novemu kralju. Pomenljiv znak nastopa-
joče nove dobe je bil tudi način, kako so to storili: delegati Prage in
drugih dvaindvajsetih čeških mest namreč niso padli pred kraljem na
kolena, kot je narekovala dotedanja tradicija, temveč so svoj del prisege
potrdili zgolj s podano roko. Čas, ki je prihajal, je namreč bolj kakor na
blesteče ceremonije stavil na pisane listine, na privilegije, s katerimi je
Sigismund kapituliral pred večino stanovskih zahtev (Šmahel 3 1996,
313). Ostali pa sta nerazrešeni žgoči zadregi: koliko v listine zapisanega
se utegne uresničiti, v cerkvenih rečeh pa je z naravnavo s katoliško
stranjo nastopilo obdobje nestalnega verskega miru, ki ga je vsaj del
husitske strani razumel kot izdajo »čiste besede Božje«, katoliška stran
pa kot zgolj taktično koncesijo pred primernim »prevratom situacije«,
ko bo mogoče upornim Čehom odvzeti vse verske koncesije in jih z
4 Socialna restrukturacija kot posledica prisilne spremembe lastništva imetja je bila
v času husitske revolucije tolikšna, da jo je mogoče v evropski zgodovini primerjati
kvečjemu še z razlastitvijo saških plemičev pod Viljemom Osvajalcem, s strukturno
razgradnjo zgodovinskega češkega naroda v obdobju po letu 1620 (preko konfiskacij
plemiških posestev; Šmahel 4 1996, 54) in z ekonomskim pogromom, ki je srednje-
evropske Jude doletel v »stoletju skrajnosti« (Vinkler 2006, 63).
14
