Page 158 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 158
ŠTUDIJSKI VEČERI
to želele, s celim zakramentom previdela (resda v tistem času ne docela
javno), zakaj dobro nam je bilo v spominu, da so rajna gospod Krištof
Ravbar in gospod Frančišek Kacijanar, oba ljubljanska škofa, in gospod
Peter Bonomo, rajni tržaški škof, v svoji zadnji smrtni stiski prejeli
celi zakrament, kakor ga brez škode za svojo vest drugače prejeti niso
hoteli, sva po Kristusovi uredbi in naročilu tudi pod škofom Urbanom
delila, česar pa omenjeni gospod Urban nikakor ni hotel trpeti, temveč
je zaradi tega dosegel ukaz kraljevega veličanstva itd. ter gospoda Pavla
v ječo dal. Ko pa sem v tistem času bil (vikar) v Šentjerneju ter na to
opozorjen, sem se po nasvetu nekaterih župnikov, svojih prijateljev, in
po Kristusovem navodilu in zgledu umaknil. Tudi nisem prejel tistega
ukaza kraljevega veličanstva itd. ali kakršnega koli poziva. Tudi se nisem
izogibal ali umikal pravemu zaslišanju in razpravi, in to sem še zmeraj
storiti pripravljen. Kljub temu me je gospod Urban brez kakršnega koli
zasliševanja in pravega zagovora oropal službe in prebend ter mi vzel
vse moje knjige, kar me je napotilo, da sem drugod iskal službe. (Trubar
[1561] 1986, 87–88)4
Trubarjev zapis izrecno pričuje, da sta z Wienerjem dobro sodelovala
in celo poudarja, da sta oba pridigala tudi v slovenščini, česar drugje še
nismo zasledili. Njegova biografija seveda izkazuje, da je bil Kranjčan,
torej tudi Slovenec, če bi o nacionalnosti v tistem času že smeli tako raz-
mišljati. Vsekakor je bil narojen in vzgojen v našem osrednjeslovenskem
okolju, ki ga je zagotovo dobro poznal in razumeval. To lahko razberemo
tudi iz njegove oznake verskega položaja preprostih ljudi na Kranjskem,
ki je seveda zelo podobno Trubarjevemu pisanju, ko neposredno zapi-
suje, da se to dogaja »pri nas, na Kranjskem«.
Prav tukaj na Dunaju sem gospodom komisarjem med eksamenom,
ko smo govorili o tem členu klicanja in češčenja, poročal, kako imamo
zlasti pri nas v deželi Krajnski zares praznoverno ljudstvo, na deželi
namreč, ki zapušča Boga Gospoda in se v nevarnosti in stiski zateka
samo k svetnikom, samo njih kliče v stiski in v tegobah in se vrh tega
podaja na romanja, pada na kolena pred podobami, kliče in moli ne
zgolj svetnike, temveč tudi podobe, jih moli kot Boga, ne neguje in ne
4 Tj. Rajhman 1986, 87–88.
156
to želele, s celim zakramentom previdela (resda v tistem času ne docela
javno), zakaj dobro nam je bilo v spominu, da so rajna gospod Krištof
Ravbar in gospod Frančišek Kacijanar, oba ljubljanska škofa, in gospod
Peter Bonomo, rajni tržaški škof, v svoji zadnji smrtni stiski prejeli
celi zakrament, kakor ga brez škode za svojo vest drugače prejeti niso
hoteli, sva po Kristusovi uredbi in naročilu tudi pod škofom Urbanom
delila, česar pa omenjeni gospod Urban nikakor ni hotel trpeti, temveč
je zaradi tega dosegel ukaz kraljevega veličanstva itd. ter gospoda Pavla
v ječo dal. Ko pa sem v tistem času bil (vikar) v Šentjerneju ter na to
opozorjen, sem se po nasvetu nekaterih župnikov, svojih prijateljev, in
po Kristusovem navodilu in zgledu umaknil. Tudi nisem prejel tistega
ukaza kraljevega veličanstva itd. ali kakršnega koli poziva. Tudi se nisem
izogibal ali umikal pravemu zaslišanju in razpravi, in to sem še zmeraj
storiti pripravljen. Kljub temu me je gospod Urban brez kakršnega koli
zasliševanja in pravega zagovora oropal službe in prebend ter mi vzel
vse moje knjige, kar me je napotilo, da sem drugod iskal službe. (Trubar
[1561] 1986, 87–88)4
Trubarjev zapis izrecno pričuje, da sta z Wienerjem dobro sodelovala
in celo poudarja, da sta oba pridigala tudi v slovenščini, česar drugje še
nismo zasledili. Njegova biografija seveda izkazuje, da je bil Kranjčan,
torej tudi Slovenec, če bi o nacionalnosti v tistem času že smeli tako raz-
mišljati. Vsekakor je bil narojen in vzgojen v našem osrednjeslovenskem
okolju, ki ga je zagotovo dobro poznal in razumeval. To lahko razberemo
tudi iz njegove oznake verskega položaja preprostih ljudi na Kranjskem,
ki je seveda zelo podobno Trubarjevemu pisanju, ko neposredno zapi-
suje, da se to dogaja »pri nas, na Kranjskem«.
Prav tukaj na Dunaju sem gospodom komisarjem med eksamenom,
ko smo govorili o tem členu klicanja in češčenja, poročal, kako imamo
zlasti pri nas v deželi Krajnski zares praznoverno ljudstvo, na deželi
namreč, ki zapušča Boga Gospoda in se v nevarnosti in stiski zateka
samo k svetnikom, samo njih kliče v stiski in v tegobah in se vrh tega
podaja na romanja, pada na kolena pred podobami, kliče in moli ne
zgolj svetnike, temveč tudi podobe, jih moli kot Boga, ne neguje in ne
4 Tj. Rajhman 1986, 87–88.
156
