Page 66 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 66
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
naklonjenih interpretov (npr. Gerrish, Helmer) velikokrat razumljena
kot njegov največji teološki greh. Schleiermacher je eksplicitno zatrdil, da
judovstva ne vidi in ne razume kot »na nek način predhodnika krščan-
stva« in celo izjavi, da »sovraži« »tak tip zgodovinskega utemeljevanja v
religiji«. Šibitev kontinuitete med »mojzesovskim judovstvom« in krščan-
stvom je jasno razvidna tudi v Krščanski veri. V kontekstu svojih proti-
judovskih teoloških pogledov, ki jih tukaj izraža (CF, 8.4, 9.2, 12.2, 27.3,
77.2, 94.2, 132.2), skuša Schleiermacher svojo teologijo nadomestitve
utemeljiti na predpostavki, da Abrahamova religiozna zavest ni mogla
biti enaka kristjanovi zavesti (CF, 12.2). Kot pojasni Christine Helmer,
ta Schleiermacherjeva gesta, ki judovstvo ločuje od krščanstva, izhaja
iz njegovega razumevanja religij kot edinstvenih realizacij religioznega
praobčutja. Schleiermacher ne zanika čisto historične kontinuitete obeh
tradicij (Helmer 2005: 236).
Ker pa je Schleiermacher vendarle zanikal kontinuiteto v vsebinsko-
-religijskem pomenu in s tem tradicionalno krščansko teologijo nado-
mestitve (kontinuiteta z nadomestitvijo), se je znašel pred teoretskim
izzivom, kako najti argumente, s katerimi naj pojasni superiornost kr-
ščanstva v odnosu do judovstva, neodvisno od tradicionalne teologije
nadomestitve (prim. Pickle 1980, 119). V svojem »Petem govoru« v knjigi
O religiji skuša identificirati partikularna občutja (in ne zgolj univerzal-
nega praobčutja, ki je »bistvo vse(h) religij(e)«) kot nekakšno »mistično
jedro«, ki je pri vsaki religiji različno. Ta pogled nam je danes videti
čuden in nenavaden (Pickle 1980, 118), in tudi dejansko gre za nepo-
treben dodatek k njegovi filozofiji religij, kot je sicer v knjigi prikazana.
Enako velja za identifikacijo občutja »univerzalne takojšnje retribucije«
kot jedra judovstva (OR, 114).
V luči vsega do zdaj povedanega, postane še jasneje, da so na Schleier
macherjevo teologijo nadomestitve in njegove podcenjevalne opazke do
judovstva vplivali in jih (so)oblikovali predvsem drugi dejavniki in le v
manjši meri njegova filozofska teologija in politična filozofija. Med temi
drugimi dejavniki je nedvomno triumfalistična potreba poudarjanja
razlike med »najplemenitejšo in najvišjo« religijo ter njenim »najbliž-
jim drugim«, judovstvom; nadalje množično nemško protijudovski in
64
naklonjenih interpretov (npr. Gerrish, Helmer) velikokrat razumljena
kot njegov največji teološki greh. Schleiermacher je eksplicitno zatrdil, da
judovstva ne vidi in ne razume kot »na nek način predhodnika krščan-
stva« in celo izjavi, da »sovraži« »tak tip zgodovinskega utemeljevanja v
religiji«. Šibitev kontinuitete med »mojzesovskim judovstvom« in krščan-
stvom je jasno razvidna tudi v Krščanski veri. V kontekstu svojih proti-
judovskih teoloških pogledov, ki jih tukaj izraža (CF, 8.4, 9.2, 12.2, 27.3,
77.2, 94.2, 132.2), skuša Schleiermacher svojo teologijo nadomestitve
utemeljiti na predpostavki, da Abrahamova religiozna zavest ni mogla
biti enaka kristjanovi zavesti (CF, 12.2). Kot pojasni Christine Helmer,
ta Schleiermacherjeva gesta, ki judovstvo ločuje od krščanstva, izhaja
iz njegovega razumevanja religij kot edinstvenih realizacij religioznega
praobčutja. Schleiermacher ne zanika čisto historične kontinuitete obeh
tradicij (Helmer 2005: 236).
Ker pa je Schleiermacher vendarle zanikal kontinuiteto v vsebinsko-
-religijskem pomenu in s tem tradicionalno krščansko teologijo nado-
mestitve (kontinuiteta z nadomestitvijo), se je znašel pred teoretskim
izzivom, kako najti argumente, s katerimi naj pojasni superiornost kr-
ščanstva v odnosu do judovstva, neodvisno od tradicionalne teologije
nadomestitve (prim. Pickle 1980, 119). V svojem »Petem govoru« v knjigi
O religiji skuša identificirati partikularna občutja (in ne zgolj univerzal-
nega praobčutja, ki je »bistvo vse(h) religij(e)«) kot nekakšno »mistično
jedro«, ki je pri vsaki religiji različno. Ta pogled nam je danes videti
čuden in nenavaden (Pickle 1980, 118), in tudi dejansko gre za nepo-
treben dodatek k njegovi filozofiji religij, kot je sicer v knjigi prikazana.
Enako velja za identifikacijo občutja »univerzalne takojšnje retribucije«
kot jedra judovstva (OR, 114).
V luči vsega do zdaj povedanega, postane še jasneje, da so na Schleier
macherjevo teologijo nadomestitve in njegove podcenjevalne opazke do
judovstva vplivali in jih (so)oblikovali predvsem drugi dejavniki in le v
manjši meri njegova filozofska teologija in politična filozofija. Med temi
drugimi dejavniki je nedvomno triumfalistična potreba poudarjanja
razlike med »najplemenitejšo in najvišjo« religijo ter njenim »najbliž-
jim drugim«, judovstvom; nadalje množično nemško protijudovski in
64
