Page 127 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 127
matjaž črnivec
Razglas Božje besede oziroma evangelija pa seveda ni namenjen
zgolj kristjanom, ampak vsemu svetu. Zato moramo nazadnje omeni-
ti še misijonsko mistiko, ki smo jo nakazali že zgoraj. Ta se naslanja na
tretjo, končno obljubo Kristusove prisotnosti pri Mateju: »Pojdite torej
in naredite vse narode za moje učence […] In glejte: jaz sem z vami vse
dni do konca sveta.« (Mt 28,19–20; prim. tudi Mr 16,20). Kristus sebe
ne obljublja občestvu, ki je statično in zaprto samo vase, temveč skup-
nosti, ki služi in se daje svetu. Najboljši zgled takšnega misijonarske-
ga mistika je nedvomno apostol Pavel, kakor nam ga kažejo Apostol-
ska dela in njegova pisma. Pavlova zedinjenost s Kristusom-v-misijonu
gre celo tako daleč, da na nekem mestu svoje delo razume kot nepo
sredno nadaljevanje Kristusovega trpljenja na križu (Kol 1,24; prim. 2
Kor 4,10–12). V novejši zgodovini mu lahko ob bok postavimo Johna
Wesleyja, ki je svojo mistično izkušnjo krščanske popolnosti razumel
kot nekaj, kar mora nujno posredovati drugim, zato je večino življenja
preživel kot potujoči pridigar, ki je skupaj s somišljeniki zanetil veliko
versko prebujenje v Veliki Britaniji in v Združenih državah.
Kakor smo videli, vse te prakse niso zgolj različne oblike protestant-
ske pobožnosti, ampak dejansko omogočajo združitev posameznika ali
še raje skupnosti s Kristusom, zato je povsem legitimno, da jih razume-
mo kot konkretne izraze reformacijske mistike.
Sklepni izzivi
Reformacijski klic k Božji besedi lahko upravičeno prepoznamo kot
klic k posebni obliki krščanske mistike, osredotočene na Božjo besedo.
Božja beseda je čudež in skrivnost, ki se zanesljivo in zavezno-zvesto
dogaja v konkretnem svetu konkretnih ljudi.
Značilnost te mistike je, da na človeški strani pričakuje zgolj in
samo »poslušnost vere«; zanjo je značilno poslušanje, ne gledanje. To
»ne gledanje« hkrati ohranja mistika v popolni odvisnosti in ponižnos-
ti pred Bogom, vsakršno prilaščanje božjega je a priori izključeno. Mi-
stik v poslušnosti vere utrpeva Boga; s svojimi lastnimi močmi ne pri-
357
Razglas Božje besede oziroma evangelija pa seveda ni namenjen
zgolj kristjanom, ampak vsemu svetu. Zato moramo nazadnje omeni-
ti še misijonsko mistiko, ki smo jo nakazali že zgoraj. Ta se naslanja na
tretjo, končno obljubo Kristusove prisotnosti pri Mateju: »Pojdite torej
in naredite vse narode za moje učence […] In glejte: jaz sem z vami vse
dni do konca sveta.« (Mt 28,19–20; prim. tudi Mr 16,20). Kristus sebe
ne obljublja občestvu, ki je statično in zaprto samo vase, temveč skup-
nosti, ki služi in se daje svetu. Najboljši zgled takšnega misijonarske-
ga mistika je nedvomno apostol Pavel, kakor nam ga kažejo Apostol-
ska dela in njegova pisma. Pavlova zedinjenost s Kristusom-v-misijonu
gre celo tako daleč, da na nekem mestu svoje delo razume kot nepo
sredno nadaljevanje Kristusovega trpljenja na križu (Kol 1,24; prim. 2
Kor 4,10–12). V novejši zgodovini mu lahko ob bok postavimo Johna
Wesleyja, ki je svojo mistično izkušnjo krščanske popolnosti razumel
kot nekaj, kar mora nujno posredovati drugim, zato je večino življenja
preživel kot potujoči pridigar, ki je skupaj s somišljeniki zanetil veliko
versko prebujenje v Veliki Britaniji in v Združenih državah.
Kakor smo videli, vse te prakse niso zgolj različne oblike protestant-
ske pobožnosti, ampak dejansko omogočajo združitev posameznika ali
še raje skupnosti s Kristusom, zato je povsem legitimno, da jih razume-
mo kot konkretne izraze reformacijske mistike.
Sklepni izzivi
Reformacijski klic k Božji besedi lahko upravičeno prepoznamo kot
klic k posebni obliki krščanske mistike, osredotočene na Božjo besedo.
Božja beseda je čudež in skrivnost, ki se zanesljivo in zavezno-zvesto
dogaja v konkretnem svetu konkretnih ljudi.
Značilnost te mistike je, da na človeški strani pričakuje zgolj in
samo »poslušnost vere«; zanjo je značilno poslušanje, ne gledanje. To
»ne gledanje« hkrati ohranja mistika v popolni odvisnosti in ponižnos-
ti pred Bogom, vsakršno prilaščanje božjega je a priori izključeno. Mi-
stik v poslušnosti vere utrpeva Boga; s svojimi lastnimi močmi ne pri-
357
