Page 126 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 126
razprave, študije
sem funkcionalna: ne gre za pridigarja samega, ampak za to, da bo lah-
ko bratom in sestram v resnici prinesel »Božjo besedo« (1 Pt 4,11), se
pravi besedo, ki ni njegova. Lahko bi rekli, da gre tukaj že za združi-
tev s Kristusom-v-misijonu. Temu lahko dodamo, da pravzaprav ena-
ko velja tudi za zbrano skupnost. Vsak poslušalec mora umreti samemu
sebi, da bi v pridigi zares lahko razločil in zaslišal Jezusov glas. V ne-
kem smislu mora umreti tudi pridigarju: uvideti mora, da so bodisi pri-
digarjeve omejitve, ki so moteče, bodisi njegove govorniške sposobnos-
ti ali karizmatični nastop, ki pritegujejo pozornost na njega samega, že
razpuščeni in ukinjeni v Jezusovem križu – zato da bi poslušalec v veri
lahko prisluhnil besedi, ki mu jo govori sam Bog.
Vendar Božja beseda ne prihaja med Jezusove učence samo prek po-
oblaščenih oznanjevalcev v kontekstu formalnega bogoslužja. Pavlove
spodbude jasno izražajo, da naj bi vsak kristjan služil drugemu z Bož-
jo besedo (prim. Kol 3,16; Bonhoeffer 2016, 21, 53 in 94). To je mogoče
zaradi druge obljube Kristusove prisotnosti, ki jo srečamo v Evangeli-
ju po Mateju: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu,
tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20) Ko kristjani soglasno molijo,
pojejo hvalnice ali skupaj poslušajo Božjo besedo, v resnici postane-
jo Božje svetišče, polno veličastva (prim. 2 Krn 5,13–14); dejansko se
srečajo in družijo s Kristusom, ki jih tudi usposablja, da z močjo nje-
govega Duha služijo drug drugemu. To duhovno dinamiko lahko brez
zadržkov imenujemo občestvena mistika, saj se v njej združitev s Kris-
tusom in Božje prebivanje v človeku ne dogaja individualno, ampak
skupaj z ostalimi brati in sestrami. Ta občestveni vidik mistike je po-
membno poudariti23 iz treh razlogov: zaradi trdovratnega individualiz-
ma sodobne potrošniške družbe, zaradi obtožb, da je protestantska du-
hovnost k takšnemu individualizmu še posebej nagnjena, in tudi zato,
ker lahko mistično prizadevanje za združitev z Bogom hitro postane
projekt, ki posameznika oddalji in odtuji od drugih, namesto da bi ga z
njimi tesneje povezal – in takšna mistika s Kristusom, voditeljem spra-
ve in ustvarjalcem občestva, ne bi imela prav dosti skupnega.
23 Ni naključje, da tako Collins kakor Harmless svoji knjigi o mistiki zaključita s poglavjem o
skupnosti oziroma občestvu (Harmless 2008, 225–69; Collins 2010, 171–94).
356
sem funkcionalna: ne gre za pridigarja samega, ampak za to, da bo lah-
ko bratom in sestram v resnici prinesel »Božjo besedo« (1 Pt 4,11), se
pravi besedo, ki ni njegova. Lahko bi rekli, da gre tukaj že za združi-
tev s Kristusom-v-misijonu. Temu lahko dodamo, da pravzaprav ena-
ko velja tudi za zbrano skupnost. Vsak poslušalec mora umreti samemu
sebi, da bi v pridigi zares lahko razločil in zaslišal Jezusov glas. V ne-
kem smislu mora umreti tudi pridigarju: uvideti mora, da so bodisi pri-
digarjeve omejitve, ki so moteče, bodisi njegove govorniške sposobnos-
ti ali karizmatični nastop, ki pritegujejo pozornost na njega samega, že
razpuščeni in ukinjeni v Jezusovem križu – zato da bi poslušalec v veri
lahko prisluhnil besedi, ki mu jo govori sam Bog.
Vendar Božja beseda ne prihaja med Jezusove učence samo prek po-
oblaščenih oznanjevalcev v kontekstu formalnega bogoslužja. Pavlove
spodbude jasno izražajo, da naj bi vsak kristjan služil drugemu z Bož-
jo besedo (prim. Kol 3,16; Bonhoeffer 2016, 21, 53 in 94). To je mogoče
zaradi druge obljube Kristusove prisotnosti, ki jo srečamo v Evangeli-
ju po Mateju: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu,
tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20) Ko kristjani soglasno molijo,
pojejo hvalnice ali skupaj poslušajo Božjo besedo, v resnici postane-
jo Božje svetišče, polno veličastva (prim. 2 Krn 5,13–14); dejansko se
srečajo in družijo s Kristusom, ki jih tudi usposablja, da z močjo nje-
govega Duha služijo drug drugemu. To duhovno dinamiko lahko brez
zadržkov imenujemo občestvena mistika, saj se v njej združitev s Kris-
tusom in Božje prebivanje v človeku ne dogaja individualno, ampak
skupaj z ostalimi brati in sestrami. Ta občestveni vidik mistike je po-
membno poudariti23 iz treh razlogov: zaradi trdovratnega individualiz-
ma sodobne potrošniške družbe, zaradi obtožb, da je protestantska du-
hovnost k takšnemu individualizmu še posebej nagnjena, in tudi zato,
ker lahko mistično prizadevanje za združitev z Bogom hitro postane
projekt, ki posameznika oddalji in odtuji od drugih, namesto da bi ga z
njimi tesneje povezal – in takšna mistika s Kristusom, voditeljem spra-
ve in ustvarjalcem občestva, ne bi imela prav dosti skupnega.
23 Ni naključje, da tako Collins kakor Harmless svoji knjigi o mistiki zaključita s poglavjem o
skupnosti oziroma občestvu (Harmless 2008, 225–69; Collins 2010, 171–94).
356
