Page 123 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 123
matjaž črnivec
2. Evangelijska mistika oziroma mistika evangelijskega sporočila. V
splošnem reformacijskem klicu h križanemu Kristusu, k priznavan
ju grehov in k spokorjenju lahko prepoznamo temeljno načelo prote-
stantske duhovnosti, ki je v neprestanem vračanju k besedi evangelija.
Osnovna dinamika evangelijske mistike je identificiranje z dvoreznim
dogodkom Jezusove smrti in vstajenja oziroma eksistencialno vstopan
je vanj po veri.
V krščanski praksi je to poistovetenje najprej povezano s krstom
(prim. Rim 6,1–14), ki ni nič drugega kot vidna, nazorna, čutna in zato
zakramentalna izpeljava dvojne identifikacije z besedo evangelija. Zato
je zakrament krsta v resnici »vidna Božja beseda«, kot se je izrazil Tru-
bar (Trubar [1550] 2011, 55). Krst je učinkovita aplikacija evangelija na
krščenca – seveda strogo in izključno na osnovi njegove vere.
Pri krstu smo torej postavljeni na besedo evangelija in krščanska
rast se nato dogaja ravno ob neprestanem, vsakodnevnem, molitve-
nem in premišljevalnem vračanju na to osnovo. Vsaka molitev, ki naj
bi bila v skladu z mistiko Božje besede, mora vsebovati vstop, vpiso-
vanje, vraščanje v to gibanje smrti in vstajenja. Zdi se, da je imel prav
takšen »program krščanske duhovnosti« že apostol Pavel, ko je na po-
menljivem mestu, takoj zatem, ko je predstavil celoto evangelija, zapi-
sal: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja tele-
sa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In
nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obno-
vo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dob-
ro, njemu všečno in popolno.« (Rim 12,1–2; prim. tudi 2 Kor 4,10; Kol
3,5 itn.). Kristjani na dar Kristusove žrtve hvaležno odgovarjajo s svojo
lastno žrtvijo in se tako preobražajo v njegovo podobo. Kristus je postal
žrtev za nas, da bi mi lahko postali všečna žrtev Bogu. Takšno držo naj
bi Jezusovi učenci zavzeli vsak dan (prim. Lk 9,23; Mt 6,10b). Tako naj
bi celotno krščansko življenje postajalo žrtvovanjsko bivanje, ki v tre-
nutnem svetu odraža Jezusa in njegovo rešilno ljubezen.
Kakor veliki noči sledijo binkošti, v kontekst krstne identifikacije z
Jezusovo smrtjo in vstajenjem spada tudi »krst v Svetem Duhu« (prim.
Mt 3,11; Apd 1,5), torej molitev za prejem Svetega Duha oziroma za iz-
353
2. Evangelijska mistika oziroma mistika evangelijskega sporočila. V
splošnem reformacijskem klicu h križanemu Kristusu, k priznavan
ju grehov in k spokorjenju lahko prepoznamo temeljno načelo prote-
stantske duhovnosti, ki je v neprestanem vračanju k besedi evangelija.
Osnovna dinamika evangelijske mistike je identificiranje z dvoreznim
dogodkom Jezusove smrti in vstajenja oziroma eksistencialno vstopan
je vanj po veri.
V krščanski praksi je to poistovetenje najprej povezano s krstom
(prim. Rim 6,1–14), ki ni nič drugega kot vidna, nazorna, čutna in zato
zakramentalna izpeljava dvojne identifikacije z besedo evangelija. Zato
je zakrament krsta v resnici »vidna Božja beseda«, kot se je izrazil Tru-
bar (Trubar [1550] 2011, 55). Krst je učinkovita aplikacija evangelija na
krščenca – seveda strogo in izključno na osnovi njegove vere.
Pri krstu smo torej postavljeni na besedo evangelija in krščanska
rast se nato dogaja ravno ob neprestanem, vsakodnevnem, molitve-
nem in premišljevalnem vračanju na to osnovo. Vsaka molitev, ki naj
bi bila v skladu z mistiko Božje besede, mora vsebovati vstop, vpiso-
vanje, vraščanje v to gibanje smrti in vstajenja. Zdi se, da je imel prav
takšen »program krščanske duhovnosti« že apostol Pavel, ko je na po-
menljivem mestu, takoj zatem, ko je predstavil celoto evangelija, zapi-
sal: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja tele-
sa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In
nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obno-
vo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dob-
ro, njemu všečno in popolno.« (Rim 12,1–2; prim. tudi 2 Kor 4,10; Kol
3,5 itn.). Kristjani na dar Kristusove žrtve hvaležno odgovarjajo s svojo
lastno žrtvijo in se tako preobražajo v njegovo podobo. Kristus je postal
žrtev za nas, da bi mi lahko postali všečna žrtev Bogu. Takšno držo naj
bi Jezusovi učenci zavzeli vsak dan (prim. Lk 9,23; Mt 6,10b). Tako naj
bi celotno krščansko življenje postajalo žrtvovanjsko bivanje, ki v tre-
nutnem svetu odraža Jezusa in njegovo rešilno ljubezen.
Kakor veliki noči sledijo binkošti, v kontekst krstne identifikacije z
Jezusovo smrtjo in vstajenjem spada tudi »krst v Svetem Duhu« (prim.
Mt 3,11; Apd 1,5), torej molitev za prejem Svetega Duha oziroma za iz-
353
